Axxis so nemški hard rock veterani, ki delujejo od leta 1988. Nepozaben je njihov nastop leta 1989 v ljubljanski Hali Tivoli, ko so odprli koncertni večer pred Black Sabbath, po podatkih naj bi se torej pisal 27. september 1989. Avtor tega prispevka je v tistem času tičal globoko z nosom v jazzu in je tisti epohalni koncert izpustil, za kar mu je danes neizmerno žal.
Gremo torej k stvari. V tistem času so Axxis jezdili visoko na krilih komercialnega uspeha, ki ga je začrtal njihov prvenec »Kingdom of the Night«, ki velja do tega dne v zgodovini nemške rock glasbe za najbolje prodajan hard rock prvenec (vseh časov). V senci tega uspeha so morali vztrajati Axxis vsa nadaljnja leta kljubovanja glasbenim trendom. Bend se je spreminjal, novi člani so prihajali in odhajali, v ekipi pa sta dve imeni, ki sta stalnici. To sta unikatni vokalist Bernhard Weiss in klaviaturist Harry Öllers. Zakaj tak uvod, ko pa so Axxis še pred leti skozi slogovno levitev izdajali albume zapisane generičnosti klišejem power metala?
Axxis so preprosto morali nekako preživeti na sceni in ta slogovni odklon, ki so ga zastopali njihovi albumi »Doom Of Destiny« (2007) in »Utopia« (2009), je bil garant za to preživetje. No, očitno se časi spreminjajo in Bernharda ter kompanijo vse bolj in bolj grabi nostalgija. Spogledovanje s koreninami oziroma slogovni obrat v »rikverc« je tako pred tremi leti naznanil album »Kingdom of the Night II«. To je izdaja, zastopana z »belim«, to je baladnim albumom ter črnim, kjer distorzirani motorji koreniteje zarohnijo.
»Retrolution« ta obrat potrjuje. Znova je postala slogovno bolj smiselno primerljiva navržba, pa čeprav se bere »robato«, da so Axxis nekaj vmes med Scorpions in Bonfire, kot karkoli, kar bi dišalo po power metalu. Da bi Axxis lahko ta obrat učinkovito zaključili, so morali zamenjati kitarista. Marka Wriedta, ki se očitno nad novo klimo v skupini ob snemanju albuma »Kingdom of the Night II« ni najbolje znašel, je za »Retrolution« zamenjal Stefan »Stürmer« Weber. »Jurišnik« je izvrstna okrepitev skupine in opravlja svoje delo z veliko odliko v soliranju ter v razbeljenih in domiselnih rešitvah ubranih kitarskih fraz znotraj kompozicij. Vedno je s svojo kitaro »ob pravem času na pravem mestu«. Tako zvenijo Axxis znova bližje karieri komercialno uspešnega obdobja in če je bil »Kingdom Of the Night II« nadaljevanje kultnega prvenca, je »Retrolution« evolucijsko smiselni razvojni naslednik albuma »Kingdom of the Night II«. Axxis tako po novem dobivajo lesk zvočnih sorodnosti starih hard rock zasedb iz Nemčije, kot so med drugim npr. Jaded Heart, Frontline, Mad Max in Casanova, pri čemer pa zadržujejo privzeto formatiranje kompozicij, ki občujejo s prvinami power metala. Tako podkujejo ritmične strukture seveda občasno tudi z dvojno stopalko, riffi pa tako dobivajo značaj power metala. Posledično zaradi razvoja melodične nalezljivosti v takšnih trenutkih povlečejo tudi na kakšne Edguy (z manj lucidne plati), pa tudi na posamezne točke kariere Gamma Ray. V seštevku to pomeni, da so Axxis ob transformaciji zadržali svojskost lastne glasbene identitete in jo namočili v modne produkcijske trike.
To je album uspešne transformacije in vrnitve h koreninam. Moderno zveneč hard rock album visoko nalezljivih muzikaličnih vrednosti, z elementi power metala, ki so tokrat obilno potuhnjeni, a še zaznavni. Weiss ostaja vokalno ohranjen in svež, kompozicije pa uspešno razvijajo momenta pomp teatra in bombastike. Produkcija ostaja tipsko nemška z odločno porinjenimi kitarami v ospredje zvočne slike. Ostro in ošiljeno. Album krepostno formatiranih kompozicij, brez aranžerskih spodrsljajev, hkrati pa tudi z nehvaležno zaznavno noto »preguljene« sporočilnosti in danes motečega ter docela butastega elementa, ki je zaznaven v skladbi Heavy Metal Brother. Sicer pa lep, kredibilno stoječ album, s skladbami, ki se bodo na novih koncertih izvrstno vezale na kultne klasike skupine, ustvarjene v začetnem delu njene kariere. Transformacija je torej popolnoma uspela, to pa je bil tudi osnovni namen današnjih Axxis.
na vrh