Leta 1994, po kratkotrajnem, a zabavnem eksperimentu imenovanemu Coverdale and Page, so legendarni težko rockovski prvaki Whitesnake, po zaslugi 'gospodarja njihove usode', enako legendarnega pevca Davida Coverdalea, vstali od mrtvih ter se v še eni popolnoma spremenjeni postavi odpravili na kratko turnejo po Evropi sredi katere so promovirali kompilacijski album »Whitesnake's Greatest Hits« (1994). Tedanja Whitesnake postava je poleg Davidovega starega pajdaša, nizozemskega kitarskega virtuoza Adriana Vandenberga vsebovala še povratnika v podobi basista Rudya Sarza (ex-Quiet Riot, Ozzy Osbourne), kitarista Warrena DeMartinija (ex-Ratt), bobnarja Dennya Carmassija (ex-Montrose, Heart) in priložnostnega klaviaturista Paula Mirkovicha. Po koncu turneje je sledilo Davidovo vnovično slovo od glasbenega sveta in triletni odmor v Boliviji. Whitesnake postava se je v tem vmesnem času vnovič korenito spremenila.
David se je že leta 1995 odločil oživeti samostojno kariero. Tako je leta 1997 nameraval izdati »Restless Heart« kot svoj tretji solo album. Na pritisk založbe EMI je »Restless Heart« na koncu izšel pod imenom 'David Coverdale & Whitesnake', kar pomeni, da je postal prvi novi studijski Whitesnake album po »Slip of the Tongue« (1989). Na »Restless Heart«, ki je predstavljal precejšen slogovni odklon od tega kar je gospod Coverdale nazadnje počel z Whitesnake konec osemdesetih, sta mu poleg Vandenberga in Carmassija družbo delala še klaviaturist Brett Tuggle ter basist Guy Pratt, imenitni priložnostni glasbenik, ki je najbolj znan po svojih sodelovanjih s Pink Floyd in Davidom Gilmourjem.
»Restless Heart« je s pomočjo moderne produkcije v režiji Davida osebno vseboval težko pričakovano vrnitev k r'n'b Whitesnake koreninam. Na posameznih stvaritvah je tako dominirala sofisticirana oblika trdega rocka z bluesovskim melosom ter nekaj zanimivih, dokaj nepričakovanih 'odklonov' od pričakovanih kompozicijskih prijemov, ki kažejo na to, da je legendarni pevec želel za seboj pustiti določene komercialno posrečene trike iz preteklosti. Veliko o tem, kako malo je Coverdaleu v tistem času pomenila ponovitev preteklih komercialno izjemno uspešnih podvigov, pove podatek, da »Restless Heart« originalno sploh ni izšel v ZDA ter, da je bil edini (britanski) hit na njem ganljiva blues balada »Too Many Tears«. Besedila so ostala 'standardna', polna ljubezenskih hrepenenj, medtem ko je bila Davidova divja seksualna plat tokrat odrinjena na stran, kar pomeni, da je bil »Restless Heart« tudi po atmosferi precej bolj melanholično obarvan v primerjavi z večino preteklih Whitesnake izdelkov, ki so se šibili od erotične nagajivosti.
Uvodna skladba »Don't Fade Away« je prelepa, kontemplativna balada s sofisticiranimi simfoničnimi aranžmaji v ozadju ter z dvigujočim refrenom v ospredju, kjer David uživa močno emocionalno zaledje v ženskih spremljevalnih vokalnih harmonijah. Vandenberg je standardno imeniten s svojimi prefinjenimi bluesy pasažami na kitari, katere še dodatno dvigujejo vsesplošno melanholično naravo tega neobičajnega, a nadvse posrečenega uvoda v album. Na njem se lahko tudi iz besedila občuti, da je celo 'Benny Hill trdega rocka' z leti nekoliko umiril svojo divjo erotomansko naravo in se 'globoko zamislil nad seboj' pri čemer je najboljši indikator Davidovega tedanjega emocionalnega stanja pogled na njegov izmučen, razočaran in izsušen obraz, ki 'krasi' popolnoma brezidejno naslovnico »Restless Heart«. Konec koncev sta bili v tem času za njim že dve ločitvi, saj tudi zakon z razvpito ameriško manekenko Tawny Kitaen, ki je pomembno zaznamovala večino Whitesnake videov s konca osemdesetih, po pričakovanju, ni dolgo trajal.
»All In the Name of Love« z vnovičnim vrhuncem v vokalno harmoniziranem refrenu vsebuje zavidljivo mero zapeljivih blues rockovskih ritmičnih tendenc, kakršne so Whitesnake privrženci, predvsem ljubitelji njihovega klasičnega, blues rockovskega obdobja, pogrešali že vse od sredine osemdesetih. Gospod Coverdale ob močni opori obeh spremljevalnih pevk vnovič navduši z izjemno vokalno in emocionalno variabilnostjo, medtem ko Vandenberg ob orglarskem zaledju ves čas uspešno variira med električno kitarsko udarnostjo in sofisticiranostjo. Energična naslovna stvaritev, kjer je med divjimi bobnarskim prehodi vlada udarna kitarska fraza, predstavlja produkcijsko modernizirano obliko trdega rocka, ki želi slediti izzivom časa, z vrhuncem v epskem refrenu. Ta energetski katalizator je bil lep dokaz, da so znali 'beli kačoni' tudi na stara leta občasno še krepko ugrizniti.
Že prej omenjeni hit »Too Many Tears« je ena najboljših balad v celotni Whitesnake povesti, katerega krasi nevsakdanje subtilna atmosfera. Sofisticirani orglarski aranžmaji in melanholične kitarske pasaže nudijo imenitno oporo Davidovemu emocionalno izjemno bogatem petju, ki doživi svoje zmagoslavje v ganljivem refrenu. »Crying« je polnokrven blues rocker z brezkompromisno kitarsko frazeologijo in izdatno galono srčne bolečine v Davidovem razpenjenem vokalu, kateri ima vnovič mogočno zaledje v obeh spremljevalnih pevkah in staremu sodelavcu Tommyu Funderburku. Vandenberg z razkošnimi kitarskimi variacijami vnovič potrdi svoj izvorni status kitarskega heroja osemdesetih. O čem govori besedilo pa je to pot res škoda izgubljati besede.
Priredba »Stay With Me«, ki v originalu pripada ameriški soul pevki Lorraine Ellison, je še ena umirjena, emocionalno bogata blues balada, postavljena v počasni tempo, kjer je v ospredju predvsem Davidova srceparajoča predstava, medtem ko mu družbo delajo subtilni okraski na kitari in mogočni bobnarski prehodi. »Can't Go On« je akustično-kitarsko usmerjena balada, ki predstavlja izjemno plodovito sodelovanje med legendarnim pevcem in Vandenbergom, saj ganljive kitarske pasaže vnovič nudijo mogočno oporo Coverdaleovemu melanholično-strastnemu pevskemu izlivu. Spogledljivi »You're So Fine«, predvsem na račun umazanih kitarskih pasaž in masivnih bobnarskih krošejev, predstavlja uspešno vrnitev v nekoliko bolj udarne blues rockovske vode in redek trenutek na »Restless Heart«, ko Davidov vokalni pristop ob poskočni ritmični zgibanki spet spominja na razposajenega hedonista iz preteklosti.
»Your Precious Love« uspešno nadaljuje »Restless Heart« trend ganljivih blues balad na katerih je Coverdaleov vokal zaradi svojega zavidljivega emocionalnega razpona tradicionalno že od nekdaj najbolj blestel, medtem ko pomoč obeh ženskih pevk vnaša tudi sapico soula. »Take Me Back Again« je po drugi strani skorajda (stereo)tipična, zapita, barska balada z vmesnimi trdo rockerskimi vložki, kjer vlada Davidov namerno okajeno obarvan pevski pristop, ki učinkovito prehaja med neutolažljivim repenčenjem in nežno osebno-izpovednostjo, medtem ko Vandenberg ne popušča s kovanjem nasršenih kitarskih pasaž ter tvorbo nadvse okusne bluesy solaže. Zaključni dosežek, »Woman Trouble Blues«, pa je še en zanimiv hibrid med akustično-kitarsko začinjeno blues balado in potentnim trdim rockerjem s poudarjeno kitarsko frazo na katerem je med donenjem orglic in naostrenimi kitarskimi pasažami moč občutiti tudi nekaj 'kavbojskega' melosa.
»Restless Heart« je edinstven dosežek, ki je predstavljal nadvse uspešno vrnitev 'belih kač' k njihovim r'n'b koreninam, zato je res prava škoda, da dandanes ostaja spregledan tudi s strani Coverdalea osebno. Dejstvo, da z njega Whitesnake v živo ne izvajajo nič sicer ni presenetljivo, saj ga je David zaradi izjemno osebnostne narave, ne glede na izrazito komercialno potezo požrešne založbe, vedno doživljal kot solo album. Vnovične Whitesnake vrnitve med žive je bilo sicer konec že leta 1998, ko se je Coverdale po akustično naravnanem koncertnem albumu »Starkers in Tokyo« (v Evropi izšel leta 1998) na katerem je njegovo dolgoletno sodelovanje z Vandenbergom doseglo vrhunec, odločil, da (vsaj za nekaj let) nima več smisla nadaljevati naprej v vlogi poglavarja 'belih kač'.
na vrh