Kultni pevec in basist Glenn Hughes, znan tudi pod vzdevkom 'The Voice of Rock', katerega večina najbolj čisla po njegovih dosežkih s skupinami Trapeze, Deep Purple in Black Sabbath, se je po daljši odsotnosti v vlogi samostojnega izvajalca vrnil s štirinajstim studijskim albumom »Resonate«. Glenn se je namreč po svojem prejšnjem solo dosežku »First Underground Nuclear Kitchen (FUNK)« (2008) povsem posvetil 'superzvezdniškim' glasbenim projektom, kot so bili Black Country Communion, California Breed in Kings of Chaos, kar je bilo do neke mere kar presenetljivo, saj se je za 'kolektivno' ustvarjanje odločil ravno, ko je njegova solo kariera zacvetela tudi v komercialnem pomenu in si je začel pridobivati številne privržence, ki prej še nikoli niso slišali zanj. Po neslavnem koncu projekta California Breed vokalnemu mojstru ni preostalo drugega, kot da spet obudi solo kariero.
Otvoritveni del albuma na čelu z uvodnim rušilcem »Heavy« ter nič manj energičnim »My Town« je na moč udaren in obenem vsebuje tisto zmagovito mešanico hard rocka in funka s ščepcem soula, katero je Glenn skozi svojo dolgo in bogato glasbeno kariero izpilil do popolnosti. Kitarist Soren Andersen ne skopari z naostrenimi kitarskimi rifi, medtem ko Pontus Enborg lepo stopnjuje svoje bobnarske vratolomije. Dolgoletni sodelavec Chad Smith (Red Hot Chili Peppers) se je tokrat pojavil samo na dveh skladbah, kar bo nekatere gotovo razočaralo, kot tudi dejstvo, da tokrat na albumu v Glennovi družbi ni kakšnih razvpitih glasbenih imen. Očitno je gospod Hughes z obema uvodnima kompozicijama želel dokazati, da je še vedno sposoben 'udariti na polno' in osrečiti predvsem tiste, ki najbolj cenijo njegovo Deep Purple zapuščino. Glennov vokal je prav tako še vedno neverjetno ohranjen, zato mu prehajanje v višje lege nikakor ne povzroča težav. Obenem pa možakarju pri petju zlepa ne zmanjka mladostniške strasti in elana in to je pravzaprav tisto, kar je vselej najbolj odlikovalo njegove glasbene dosežke.
»Flow« vsebuje nekoliko bolj umazan kitarski zvok in počasnejši tempo, medtem ko nekaj več prostora za odrezave pasaže na hammond orglah dobi tudi klaviaturist Lachy Doley, trenutno bržkone najbolj cenjen avstralski uporabnik hammond orgel. Nekoliko nostalgični »Let It Shine« s svojim strastnim, v soul usmerjenim refrenom, predstavlja enega izmed boljših trenutkov na »Resonate«. Podoben ambient vsebuje tudi »Steady«, kjer bogati klaviaturski aranžmaji prvič na albumu pridejo do večjega izraza, medtem ko spremljevalne vokalne harmonije v ozadju še obogatijo Glennove strastne vokalne akrobacije. Gospod Hughes v svojih besedilih ni bil nikoli znan po kdo ve kakšni intelektualni globini. Na nekoliko bolj udarnemu »God of Money«, kjer ne manjka jeznih vokalnih izlivov in srditih bobnarskih krošejev, si namreč privošči pikri socialni komentar na sodobno, hudo razslojeno družbo. Nekoliko neprepričljiva poteza od nekoga, ki mu v življenju ne manjka materialnih dobrin, čeprav sebe, po dolgoletni zasvojenosti, razglaša za 'na novo rojenega' človeka oziroma prosvetljenca.
Druga polovica »Resonate« je na splošno nekoliko manj navdahnjena od prve, saj so si nekatere skladbe med seboj za malenkost pretirano podobne. »How Long« je povprečni težki rocker, ki se po ambientalni plati nikamor ne razvije, medtem ko postane njegov 'tečni' refren precej hitro nekoliko naporen. Še dobro, da vsebuje vsaj dokaj duhovito Doleyovo orglarsko solažo. »When I Fall« je zelo spodobna balada z 'žlahtnimi' teksturami hammond orgel in Glennovim žametnim vokalnim pristopom. »Landmines« je skoraj popolni funk rocker s spodobno kitarsko solažo in rahlim pop priokusom na račun večglasnega refrena. Zaključni skladbi, klišejski heavy rocker »Stumble & Go« ter nekoliko bolj eksperimentalni »Long Time Gone«, sta žal precej povprečni stvaritvi, kot da bi gospodu Hughesu proti koncu »Resonate« počasi zmanjkovalo pravega skladateljskega navdiha. Posebna verzija »Resonate« vsebuje še bonus skladbo, »Nothing's The Same«, ki pa je precej zaspana, akustično usmerjena balada, na katero Glenn res ne bi smel biti pretirano ponosen.
»Resonate« ni ravno novi »Stormbringer«, ampak saj tega od 'The Voice of Rock' po pravici povedano niso pričakovali niti njegovi najbolj predani privrženci. Kljub temu, da je na njem le malo trenutkov, ki za dlje časa ostanejo v spominu, kar obenem pomeni, da bodo stežka delali konkurenco njegovim dolgoletnim solo klasikam, je »Resonate« še vedno na moč soliden izdelek, ki bo s svojo strastno mešanico hard rocka, funka in soula potešil vse dolgoletne privržence Glennovega samostojnega opusa.
Tako ali tako polovico dela na »Resonate« tako kot vedno opravi Glennov še vedno fantastični vokal, kar pomeni, da že zaradi tega ne more priti do kakšnih poraznih glasbenih rezultatov, čeprav album, predvsem v drugi polovici, nekoliko trpi za pomanjkanjem skladateljskega navdiha. Z njim tokrat najbrž ne bo uspel pridobiti novih privržencev med mlajšimi generacijami, tako kot mu je to uspelo s »Soul Mover« in komercialnim solo vrhuncem, »Music For the Divine« (2006), še posebno po precej nesrečni odpovedi že napovedane koncertne turneje, vendar je z njim, če ne drugega, zagotovil solidno kontinuiteto svoje impresivne glasbene poti in dokazal, da za razliko od marsikaterih glasbenih sodobnikov še ni za v 'staro šaro'.
na vrh