Angleški melodični progrockovski heroji Asia so se 4. maja 2010 mudili v švicarskem Baslu, kjer so se nahajali sredi turneje v podporo albumu »Omega« (2010), njihovemu drugemu studijskemu dosežku po vnovični združitvi klasične postave John Wetton (vokal in bas kitara), Geoff Downes (klaviature), Carl Palmer (bobni) in Steve Howe (kitara). V tem večeru so izvedli večino svojih najbolj priljubljenih klasik iz osemdesetih ter številne skladbe s tedaj aktualnega, solidnega »Omega«, kot tudi dve stvaritvi z njegovega manj navdahnjenega predhodnika »Phoenix« (2008). Pred nastopom so se odločili, da vse skupaj posnamejo in čez dve leti izdajo v obliki dvojnega koncertnega albuma z naslovom »Resonance«. Ljubitelji klasične Asie bodo na »Resonance« našli izobilje poslušalskih užitkov, saj so bili stari mački v tem večeru odlično razpoloženi in so se spomnili na številne priljubljene dosežke iz osemdesetih.
Večina privržencev bi seveda pričakovala, da bodo Asia svoj koncert odprli s kakšnim dolgoletnim zimzelenom, toda ne, namesto tega po kratki nasneti in pompozni orkestralni uverturi sledi prehod v epski »I Believe«, s čimer že takoj izpričajo svojo brezmejno navdušenost nad tedaj aktualnim »Omega«. Nanj so bili očitno več kot ponosni, čeprav sicer solidni album kot celota ni bil prav nič posebnega. Wetton je po letih bojevanja z alkoholom očitno dobil vojno in si, potem ko je že grozilo, da bo lepega dne izgubil glas, povrnil status enega najbolj imenitnih progrockovskih in AOR pevcev, saj vse izvedbe odpoje skorajda na enaki ravni kot takrat, ko je bil dve desetletji mlajši. Kitarski profesor, 'gospod sova' Howe, je standardno imeniten v svojih virtuozno-improvizacijskih kitarskih manirah, pri čemer se ves čas odlično dopolnjuje z Downesovimi melodično nastrojenimi sintetizatorskimi teksturami.
Omeniti je treba, da sta Howe in Downes (ki je, mimogrede, edini Asia glasbenik, ki je bil član prav vseh inkarnacij te legendarne skupine) tudi člana nepozabnih progrockovskih prvakov Yes. Palmer, najmlajši od 'štirih mušketirjev', je skozi leta postal celo še večji bobnarski mojster kot kadarkoli prej. Njegovi bombastični prehodi in vehementno obdelovanje činel navdušujejo na vsakem koraku. Stari tovariši zveste privržence že ob prvi priložnosti nagradijo z brezčasnim »Asia« (1982) hitom »Only Time Will Tell«, nakar se z melodramatičnim »Holy War«, kjer Wettonu pri vokalnih harmonijah družbo delata Downes in Howe, na pretkan način vrnejo nazaj na »Omega«. Tudi udarni »Never Again« in buditeljski »An Extraordinary Life«, ki se nahajata na za običajne Asia standarde podpovprečnem 'reunion' albumu »Phoenix«, v živo izpadeta presenetljivo dobro. Od vseh izvedb, ki izvirajo iz »Omega«, sicer v živo najbolje izpade dinamični »Finger On the Trigger«, ki je že v studijski različici odlična skladba z mogočnim in navdihujočim refrenom.
Seveda pa je tisto, kar bo na »Resonance« zanimalo in pritegnilo največ tradicionalnih Asia poslušalcev, način, kako so v tem večeru izpadle njihove klasike iz osemdesetih. Poleg prej omenjene izvrstne verzije »Only Time Will Tell« se stari mački vnovič izkažejo s klavirsko aranžirano, a vseeno posrečeno verzijo nepozabne »Alpha« (1983) power balade »Don't Cry«, kjer se Wetton in Downes, najboljša prijatelja in od nekdaj najbolj zvesta Asia 'vernika', za kratek čas znajdeta sama na odru. Obujanje spominov na album »Alpha« se uspešno nadaljuje s posrečenima verzijama zimzelenov »The Smile Has Left Your Eyes« in »Open Your Eyes«, medtem ko se na izvedbe s svojega legendarnega prvenca vnovič spomnijo šele v zaključnem delu nastopa, ko navdušijo s takšnimi brezčasnimi biseri, kot so »Time Again«, »The Heat Goes On« in »Sole Survivor«.
Proti koncu nastopa se Asia spomnijo celo na kultni AOR hit »Go« s prevečkrat spregledanega tretjega albuma »Astra« (1985), kar izpade kot zelo lepa, a obenem presenetljiva poteza, saj na tem dosežku ni sodeloval Howe, temveč švicarski kitarist Mandy Meyer. Howe je ne glede na svojo kitarsko briljantnost nenehni 'težak' in problematična oseba. Na »Resonance« je zato, da je dal mir, dobil kar dve kitarski solo točki v podobi »All's a Chord« ter »The Valley of Rocks«, sicer pa je znan po tem, da se, kolikor se to da, izogiba izvedb tistih del, na katerih ni pustil skladateljskega pečata.
»Go« po zaslugi krepke kitarske fraze vsebuje tudi nekoliko bolj udaren, trdorockerski pridih, a Howe je začuda tako kot v primeru Yes standarda »Owner Of a Lonely Heart«, ki ga zaradi 'metalske' kitarske fraze nikakor ne obožuje, stisnil zobe in sklenil enega redkih 'kompromisov' v svoji karieri. Prav nič ne bom pretiraval, če navedem, da ta verzija »Go« predvsem po zaslugi odličnega Wettonovega petja izpade celo kot najboljši trenutek na »Resonance«, ne glede na to, da Howe noter vplete nekaj dokaj nepotrebnih krajših improvizacij. Asia koncert seveda ne bi bil popoln, če ne bi čisto na koncu vseboval 'pike na i' v podobi njihovega največjega hita »Heat Of the Moment«, ki ga izvedejo suvereno in povsem zvesto studijskemu izvirniku.
»Resonance« je kvaliteten dvojni koncertni posnetek, ki klasično Asia postavo predstavi v najboljši možni luči, medtem ko so izvedbe dolgoletnih hitov in novejših del lepo razporejene med seboj, tako da so ustrezno zastopani vsi albumi originalne in najbolj priljubljene postave. Zelo verjetno je, da je to tudi poslednji uradni koncertni posnetek klasične Asia postave, vsaj v njihovi 'starejši različici' (stari posnetki iz osemdesetih, iz časov mladosti in 'stare slave', bodo verjetno izhajali tudi v prihodnosti), saj se je Howe na začetku leta 2013 po sedmih letih v bendu vnovič poslovil, kar ni presenetilo skorajda nikogar, ki vsaj malo pozna njegov karakter ter razmere v tej legendarni skupini.
na vrh