Thin Lizzy: Renegade

Renegade je od vseh Thin Lizzy albumov verjetno najbolj enodimenzionalna, monolitna stvaritev. Po težavnih kadrovskih rošadah, ki so vodile v vratolomne poizkuse vzdrževanja vtisa normalnosti znotraj same zasedbe, kateremu je tako prijazno sledila še brca v temo z Chinatown, z Renegade Thin Lizzy "vse moči" usmerjajo v lepotne korekture svoje močno omadeževane podobe. Svojevrstna liposukcija nastopa z nadaljevanjem zdaj že heavy metal sage, ki pa kljub velikim upom na žalost predstavlja le še en korak več k neizogibnemu zatonu zasedbe.

Renegade v ustvarjalne Thin Lizzy tokove kljub težavam prinaša marsikatero še kako dobrodošlo novost, ki je v zvokovnem smislu pripomogla k nekakšni zasilni nadgradnji novega Lizzy imidža. Ta naj bi kompenzirala z neizprosnostjo vedno trše orientiranih trendnih smernic. Odprtih rok lahko sprejmemo predvsem težko metalno profilirane Angel Of Death, nekakšno nadaljevanje fantazijskega upesnjevanja konfliktnih zgodovinskih situacij v stilu Emerald, The Pressure Will Blow in situaciji primerno osebno izpoved Hollywood (Down On Your Luck). Skladbe, ki na račun osredotočenosti na strnjeno kitarsko galopiranje trpijo za pomanjkanjem prepoznavnih Thin Lizzy elementov, brez konkurence zavzemajo vodilne Renegade položaje. Druženja s kot britev ostrimi favoriti se ne boji tudi sicer plašna It's Getting Dangerous, za ozko orientirano druščino mogotcev nadstandardna skladba preprostega aranžmaja, polna nalezljive melodike, ki se z nostalgijo loteva analiziranja davno minulih dni.

Dvojec Gorham White je vidno profitiral od preučevanja v preteklosti storjenih napak, ki po Chinatown debaklu, ostajajo bolj kot ne bled spomin. Dobrodošla smelost ubiranja ostrejših prijemov, ki jih plemeniti še konkretnejša produkcija, je naravnost osvobajoča. Naveza končno deluje kompaktno, čeprav bi v njunem razmerju težko zaznali kakršno koli iskrico, ki bi nakazovala vsaj minimalno prisotnost nekdanjih Lizzy kitarskih ego spopadov. Manjko zdrave medsebojne komunikacije posiljeno prikriva prav naslovni motiv, sicer nadpovprečna melanholična saga o izobčencu, v katerem boste brž ko ne hitro prepoznali obrise Phila Lynotta. Renegade je eden zadnjih triumfov kombinatorike iskrive poetike in žlahtnosti Philovega glasu.

Nejasnosti, ki površinsko idilo albuma s svojo prisotnostjo kvarijo s prav posebnim entuziazmom kljub zgoraj omenjenim prebliskom ne manjka. Ena teh je razposajenka Leave This Town, ki uteho za svojo neizvirnost išče v navduševanju nad ZZ Top boogie woogie polesavanjem. Pogumno, a neprepričljivo. Podobno smešno izpade tudi nerazumljivo koketiranje z "loco" mačizmom, ki sliši na ime Mexican Blood. Izgubljeno brskanje po zamislicah sumljivega porekla dokončno eruptira v obliki Fats, s katero Thin Lizzy nezavedno korakajo nevarno blizu roba kronične izpetosti lastnega izraza. Slednji v družnem nastavljanju z enostavno kompaktnostjo albuma, glavnim adutom nove Thin Lizzy linije, z Renegade na žalost kaže le blede obrise nekdanje slave.