Pri definiranju ljubezni do slišanega se ne morem in ne zmorem povsem ločiti od faktorja ugajanja in tega, kar je enostavno stvar okusa, vedno pa sem med poslušanjem česarkoli zaupal le občutku v svojem srcu, duši in najgloblji utrobi svojega bistva. Ko me je preplavilo občutje popolnega stapljanja z gasbo, sem enostavno vedel, da bo slišano doseglo in preseglo status zvezde enodnevnice. Nekaj podobnega me je preplavilo sedaj že kar oddaljenega leta 2003, ko sem se očaranin prevzet od slišanega lahko le zgrudil na tla - od sreče, da se v glasbenem svetu po tedaj zame zadnjem velikem odkritju in po večletni odsotnosti iskrenega presenečenja ter iskric genialnosti, vnovič dogajajo tektonski premiki in da je za mojo nenasitno dušo še upanja. Skupina, ki me je prevzela in sesula vse dvome je bila Mastodon, o plošči pa vam nameravam sedaj razkriti nekaj najsrčnejših vrstic svojega čutenja ljubezni glasbe.
Fascinacija nad plameni kreativnosti se je lahko nasitila s sorodno esenco najčistejšega in najbolj surovega ognja, ki ga Remission razkriva od prve skladbe dalje. Čeprav mnogi smatrajo to ploščo kot edini izdelek iz Mastodon kataloga, ki naj ne bi bil konceptualno zastavljen, je v ozadju prav fascinacija s tem čudovitim neulovljivim in nekako najbolj (poleg etra seveda) svobodnim elemtalom, a je v intervjuju leta 2004 bobnar Brann Dailor razkril, da je bil ta album terapevtska eksurzija v svet glasbe, da bi lahko izpel spev svoji umrli sestri ter si tako le malce olajšal razbolelo dušo. Kot je razkril v pogovoru za časopis Lollipop: "Sestra je storila samomor, ko sem dopolnil 15 let (ona je bila tedaj leto mlajša), sam pa nisem zmogel o tem spregovoriti ali peti kjerkoli. Vsa ta bolečina, ki sem jo kot breme nosil s seboj ... Vsa ta neizmerna bolečina je bila vss v moji duši. V Today Is The Day sem v ustvarjanje vpletel veliko jeze, po izpetju jeze pa ni bilo več potrebe po tem prvinskem občutju. Ko sem začel igrati v Mastodon ter se preselil v Atlanto, je nastopil čas za veliko dušno zdravljenje in okrevanje. S tem imajo Mastodon veliko opraviti, velik del tega pa se skriva v samem naslovu plošče Remission. Remisija pomeni odpuščanje ter zdravljenje, pri kateri so mi nedvomno pomagali Mastodon: tedaj sem lahko odpustil ogromno stvari, ki so se mi zgodile v življenju." In album Remission te črne demone iztiska glasno ter neusmiljeno tudi iz nič hudega slutečih poslušalcev!
Že po prvem poslušanju postane nedvomno jasno, da se atlantski kvartet ne zateka k metalskemu purizmu, temveč v svojem kolesju skriva veliko elementov esivnega, jazza, elementali jeze pa se naravno in sočno prepletajo z eteričnim občutjem bolečine ter celo melanholičnega postajanja v sferah upočasnjenega tempa. Davno izumrli sesalec premore od preloma tisočletja dva para nog več kot v izvorni obliki, večtonska pljuča pa se polnijo in grleno praznijo prek glasilk basista Troya Sandersa ter nadarjenega kitarista ter posebneža Brenta Hindsa. Popolno celoto organizma tvorijo nekoliko manj nastopaški, a vedno izvrstni kitarist Bill Kelliher ter talentirani in nedvomno izvrstni krotilec bobnarskih open Brann Dailor. Če je bil istoimenski izumrli sorodnik slonov zlovešč in masiven, je njegova zvočna upodobitev še par ton težja ter uničevalno tehnicistična.
Zmes občutij, ki asocirajo na Isis, Converge, Meshuggah ter Dillinger Escape Plan je reaktivna mešanica glasbenih žanrov s poudarkom na močnemu metal izvoru - kot rečeno z izpostavljenim faktorjem virtuoznosti ter do konca dovrenih tehničnih struktur skladb. Kot prva vas v ušesih zbode izjemna produkcija, ki nadaljuje niz fenomenalnih plošč prej omenjenih Isis, manj znanih Botch in še kakšnih postapokaliptičnih jezdecev čistega užitka tudi zato, ker so se mešalne mize dotikali prsti nedvomnega maga tovrstne produkcije - Matta Baylesa. Izjemna produkcija pa ne sklepa celotnega korpusa izjemne glasbenosti, temveč ji daje le prostor za popolni razcvet.Stimulirani z zmožnostjo artikulacije pridejo na plan prav štirje šamani zvoka, ki so se dotlej kalili v zasedbah, kot so Today Is The Day ter Lethargy, veterani uničenja ter čiste glasbenosti pa vas popeljejo na divjo ježo, med katero boste dosegli plato ekstaze ter se predali plesu - če je v vas vsaj malce življenja.
Uvodni udarec je desettonski rif komada Crusher Destoyer, v kateri svoj btutalni ples splete izjemni zid kitar, grlenih Sandersovih vokalov ter drobilnega in neustavljivega ritma bobnov. Sanders poje: "listen / here lies the warning for matador / blackout / blood running the dirt floor / won't bleed by accident", vi pa ne zmorete ustavljati poslušanja, saj sledi vrhunski ples miljona ognjenih mravelj v March Of Fire Ants.
Matematična trigonometrija in matematizem ritmike se reducira na prazgodovinski seštevek popolne gmote enega, v kateri je več segmentalnih plasti zlitih v jekleno pest iz titana, ki udarja neusmiljeno, po tem, ko ste zmehčani od udarcev zvočnih valov pa sledi psihedelični death metalski moment skladbe Where Strides The Behemoth. Južnjaški temperament vliva najčistejši sludgerski naboj v z muljem močvirja ozaljšane vene, izpod plasti orjaškega zdriza pa se skriva veliko jazzovske prefinjenosti ter progresivne genialnosti. Ta pride na plan v najčistejši formi v sanjavo zapletenem prepletu skladbe Ol'e Nessie. "Sanction lived in / taught by masters / flight of giving / be mine always / here for duration / miss my sweet love / times of sailing / keep me grounded / make us sure of future sanctions," besede, ki izzvenijo kot fraktali napol artikuliranih misli podajajo globlji zven dušnega haikuja bolečine ter objokovanja iskrene ljubezni, ki je umrla ter se sklenila v ciklu življenja in smrti. Surovo nadaljevanje HC-jevsko nastrojenega Burning Mana se nadaljuje v črnem plesu natrgane fatalnosti v senzibilno ter zlovešče zvenečem komadu Trainwreck. Izjemno in kirurško prefinjeno se izpeva liturgija sabbathovskega slovesa, vi pa ped za pedjo podlegate občutju majhnosti ter krhkosti, da bi dočakali končno zveličanje ter razodetje brezmejnih poljan glasbenega vnebovzetja. Trilobite ter sklepno dejanje fascinantnega Mother Puncherja in, za piko na i, čutna izvedba skladbe Thin Lizzyjev Emerald sklene slušno epopejo v stanju popolnega zlitja v žmohtno celoto enega, ki je vse in je nič.
Za tiste nekoliko zahtevnejše je v delux različici dodatni material za empirično preverjanje mastodonske izjemnosti, saj vam fantje pokažejo in dokažejo, d azmorejo posneto in nasneto suvereno ter brez ponavljanja ali napak poustvariti tudi na koncertnih odrih. Bonus DVD prinaša namreč izjemen in intimen izlet na njihov set v domačem kraju - v lokalu The Masquerade oziroma v dvorani v domorodnem atlantskem zavetrju se ored vašimi očmi splete vinjeta koncertnih podob, katere je bila decembra leta 2002 deležna večstoglava srečna množica v tem georgijskem mestu. Po tem so besede zamrle in cerebralni vodi so se spraznili v ejakulatu popolnega ekstatičnega miselnega orgazma. Mastodon so potrdili primat izjemnosti ter dokazali, da so velik - ogromen - bend, od katerega je med drugim odvisen ves nadaljnji glasbeni obstoj ter preživetje megalomanskih struktur. Križanje žanrov je napolnilo nebesni svod in lobanja se je razprla v izmerih, večjih od peklenskih prostranstev, da bi lahko zelo kmalu užili nadaljevanje ter se spopadli z navideznim nasprotjem ognja na plošči Leviathan, a to je drugi par šolnov, ki si ga lahko obujete že kmalu. Če si seveda drznete nadaljevati divji ples čudežnega križanja visokooktanskih glasbenih derivatov ter v ušesa nalivati najčistejši napalm izjemne glasbene brezmejnosti, ki se strne v večminutne prvinske vinjete genialnega ter zakorakate še malce globlje v svet navidez izumrlih orjakov preteklosti ...
na vrh