S konceptualno mojstrovino "Remember the Future" so legendarni space rockerji Nektar doživel svoj veliki preboj med najbolj prepoznavne evropske progresivno rockovske skupine, medtem ko so znotraj izbranega kroga glasbenih petičnežev s priostrenim posluhom za nebrzdane zvočne pustolovščine in ezoterična vzdušja, že zdavnaj uživali veliko spoštovanje. Ta visoko ambiciozni izdelek, ki dandanes tudi znotraj najrazličnejših progoljubskih skupnostih ostaja presenetljivo prezrt, jim je s številnimi visokimi uvrstitvami na glasbene lestvice prinesel največji komercialni uspeh kariere, zlasti v gostiteljici Nemčiji, kjer je bila ponavadi glavna operativna baza teh svojstvenih Angležev. Presenetljivo uspešen pa je bil tudi v ZDA, kjer je dosegel zlat status s čimer so postali ena redkih progresivno rockovskih skupin, ki je bila prodajno enako uspešna na obeh straneh Atlantika.
Veliko bolj pomembna od dejstva, da jim je prinesel njihovo uvrstitev na svetovni glasbeni zemljevid, je njegova glasbena podoba, saj si skupaj z albumom "Recycled" (1975) deli status njihovega najboljšega dosežka. Na njem so doživeli prvo pomembno zvokovno spremembo, znotraj katere so večinoma opustili obsežne psihadelične improvizacije in obskurne blues rockovske prijeme iz preteklosti ter razvili precej bolj prefinjen zvok. Ta je pretežno temeljil na hipnotičnih večglasjih, funkovsko obarvanih ritmičnih vzorcih in melanholičnih večdelnih harmonijah. Glavni nosilec njihovega zvoka je bil še vedno imenitni kitarist in pevec Roye Albrighton, kateri je s svojimi eklektičnimi kitarskimi vragolijami potrjeval status enega izmed najbolj originalnih kitaristov sedemdesetih. Ambientalni valovi klaviatur, predvsem eteričnih sintetizatorskih vzorcev v domeni Allana "Taffa" Freemana pa so zagotavljali zaščitno astralno vzdušje s katerim so svoj zvok dodatno razširili proti popolnoma nepredvidljivim dimenzijam.
"Remember the Future" je v svoji osnovi veličastna konceptualna progresivno rockovska epopeja, katero so Nektar zaradi tedanje omejitve dolžine vinilnih plošč razdelili v dva dela. Posamezne aranžmaje in harmonije so dograjevali okrog dveh osnovnih motivov in sicer, "Questions and Answers" ter "Let it Grow". V skladu z njihovo reputacijo nepredvidljivih konstruktorjev mavričnih zvočnih kolažev se obe polovici suite "Remember the Future" med seboj popolnoma razlikujeta ter ponujata množico raznovrstnih atmosfer. Medtem, ko je prva polovica pretežno poskočna z izobiljem funkovskih ritmičnih fines in trdo rockovskih pasaž, je drugi del precej bolj melanholičen in refleksiven z obširno rabo Albrightonove slide kitare.
Začetek kozmičnega potovanja skozi "spomine prihodnosti" napove razigrana melodija s številnimi večglasji v refrenu in podlago funkovskih ritmov za katere marljivo skrbi predvsem basist Derek "Mo" Moore. V primerjavi z njihovimi pretežno obskurnimi psihadeličnimi eksperimentiranji iz preteklosti Nektar tu prvič dejavneje demonstrirajo svoj posluh za kreiranje prefinjenih in zapeljivih melodij. Ob vsem tem ohranjajo svojo zaščitno keltsko melanholiko, ne branijo pa se tudi rabe trdo rockerskih fines, predvsem s pomočjo Albrightonovega pretanjenega polaganja udarnih kitarskih fraz. Motivi epopeje se iz minute v minuto spreminjajo. Enega izmed vrhuncev prvega dela suite predstavlja epski refren z mogočnimi večglasji, med katerim se pretakajo tenkočutne harmonije na kitari in klaviaturah. Pomembno vlogo pri grajenju dramatičnega vzdušja ima tudi Royeova izjemno čutna pevska predstava. Proti zaključku prve polovice suite nastopi razvejana inštrumentalna sekcija, znotraj katere se na slikovit način spopadejo posamezni inštrumenti, medtem ko večglasja prevesijo kompozicijo v eksperimentalno-psihadelični del, kjer vladajo duhovite sintetizatorske finese.
Druga polovica suite je v marsičem še bolj zanimiva od prve, saj vsebuje še večjo mero ezoteričnih harmonij in rabe Albrightonovih presunljivih slide solaž s čimer se jim posreči ustvariti kopico globokih in raznovrstnih atmosfer. Z občasnimi ritmičnimi preseki gradijo nežno pastoralno melodijo, katera temelji na eteričnih večglasij in elegantnem polaganju izbranih kitarskih akordov. Sčasoma priredijo izstopajočo veseljaško sekcijo, znotraj katere kar mrgoli kitarskih vah-vah efektov, bluesy pasaž in razgibanih funkovskih linij na basu. S pomočjo jahajočih ritmov na Howdenovih bobnih se preusmerijo v napol ambientalno sekcijo s skrivnostno atmosfero. Presunljiva večglasja vse skupaj v nadaljevanju prevesijo v temperamenten funkovski motiv s skorajda plesnim ritmom.
V zaključnem delu suite pa nastopi njen veliki vrhunec in končno razodetje. Tu se srečamo z izrazito melanholičnim vzdušjem za katerega so značilne številne "jokajoče" harmonije na slide kitari. Kadar se razglablja o prog rockovskih mojstrih uporabe slide kitare se ponavadi omenja Davea Gilmourja (Pink Floyd) ali Andya Latimerja (Camel), medtem ko se na Albrightonove zasluge za kreacijo nekaterih najbolj presunljivih in žalostnih kitarskih harmonij v glasbeni povesti vse prevečkrat pozablja. Zaključek epskega potovanja vseeno ni žalosten, saj sčasoma na funkovskih ritmičnih vzorcih in z odličnim Royeovim petjem ponovno izgradijo poskočno melodijo. Temperamentni zaključek predstavlja melodično-trdo rockovsko razodetje v sekciji "Let It Grow", znotraj katere demonstrirajo svoj izjemen občutek za grajenje nalezljivih melodij. Tako kot se spodobi za prave space rockerje, se astralno potovanje zaključi s psihadeličnimi vzorci na sintetizatorju.
Sam koncept albuma ni nič posebnega, kaj šele inovativnega, saj temelji na že v tistih časih precej obrabljeni znanstveno-fantastični fabuli o mistični in nesmrtni entiteti po imenu Bluebird, katera se sprehaja po različnih dimenzijah, potuje skozi vesolje, čas in prostor ter občasno opazuje napredek človeške vrste. Ta s svojim nenavadnim razvojem in dejanji pritegne njegovo pozornost. Kljub številnim bridkim razočaranjem, ki mu jih prinesejo njegova opazovanja človekove samodesktrutivne narave skozi pretok tisočletij, vidi v prihodnosti izjemen potencial za duhovno evolucijo te vrste, obenem pa tudi možnost, da bo nekoč, ko si bodo to zaslužili, z njimi stopil v oseben kontakt. V času, ko so bili tudi znotraj progresivnega rocka izjemno priljubljeni razni koncepti o duhovnem razvoju, so tudi Nektar prispevali svoj delež ter vse skupaj združili s svojim tradicionalnim zanimanjem za znanstveno-fantastiko.
Z "Remember the Future" so Nektar ustvarili svojo prvo mojstrovino ter dosegli novo stopnjo skladateljske zrelosti. Ta album ali, bolje rečeno, istoimenska epska suita še danes predstavlja enega izmed najboljših dosežkov v povesti progresivnega rocka s katerim so končno dosegli zasluženo pozornost tudi izven kroga zvestih pristašev. Za njihove simpatije so se po uspehu albuma začele potegovati nekatere svetovno znane založbe, med njimi tudi Discreet, neodvisna založba pod vodstvom legendarnega Franka Zappe, katerega so v vlogi predskupine uspeli navdušiti na skupni turneji. Na koncu je to sodelovanje padlo v vodo, a jim je dobra Frankova beseda uspela prislužiti dodatno medijsko pozornost. "Remember the Future" je predstavljal odlično iztočnico s katere bi lahko tudi v naslednjih letih nadaljevali ta uspešen zvokovni recept, a so rajši ostali zvesti nepredvidljivosti in v naslednjih letih poskrbeli za kopico nepričakovanih zvokovnih presenečenj.
na vrh