»Reincarnation On Stage«, dvojni koncertni album nemških progrockovskih legend Eloy, je šele njihov drugi koncertni dosežek v karieri, po albumu »Live«, ki je izšel davnega leta 1978, kar se za band, ki je na sceni že več kot štirideset let, zdi skorajda neverjeten podatek. Še en koncertni posnetek, »Live Impressions«, je sicer izšel leta 2013, vendar samo v obliki DVD-ja, medtem ko je »Reincarnation On Stage« na voljo v obeh formatih, se pravi na dveh CD-jih in DVD-ju. Od konca sedemdesetih se je nabralo ogromno novega materiala, zamenjale različne postave, band je vmes celo razpadel in se znova združil. Leta 2009 so precej nepričakovano izdali solidni studijski album »Visionary«, nakar se je čez dve leti Eloy postava spet nekoliko spremenila. Druščini vrhunskih glasbenikov pod vodstvom kultnega kitarista/pevca/skladatelja/producenta (morda se bo kdo spomnil na njegovo producentsko delo s kultnimi nemškimi metalci Heavens Gate) Franka Bornemanna, edinega originalnega člana, se je namreč pridružil ritem kitarist Steve Mann in tako imajo Eloy prvič po letu 1984 spet dva kitarista. Mannov status je sicer zaenkrat nejasen, saj v knjižici »Reincarnation On Stage« ni naveden kot uradni član, vendar band spremlja na koncertnih nastopih že od leta 2011 dalje.
Nova Eloy postava je med koncertno turnejo 2012/13 v Nemčiji in Švici posnela »Reincarnation On Stage«, dvojno koncertno poslastico, ki vsebuje nekatere najboljše stvaritve iz skoraj vseh poglavij njihove obsežne kariere. V nasprotju s popularnim prepričanjem Eloy niso bili nikoli del nemške krautrock scene, temveč so imeli veliko več skupnega z britanskim spacerockom (zgodnje obdobje) in kasneje zlasti s simfoničnim prog rockom, kar je razvidno iz vseh skladb, ki se nahajajo na »Reincarnation On Stage«. Eloy so bili med posameznimi izvedbami, ki so bile posnete za novi koncertni dosežek, v zares vrhunski formi in včasih človek skorajda pozabi na spoštljiva leta večine članov tega kultnega banda. Bornemann še naprej ostaja fantastičen kitarist, eden najboljših v nemški rock sceni. Čeprav so ga v preteklosti številni oklicali kar za 'nemški odgovor na Davida Gilmourja (Pink Floyd)', je skozi desetletja razvil precej svojstven kitarski slog, pri katerem lahko preseneti tudi s posameznimi kitarskimi frazami, ki so bližje trdemu rocku kot tradicionalnemu simfoprog rocku.
Frankov značilni nemški naglas se je v zadnjih dveh desetletjih precej popravil, tako da zdaj njegov vokal zveni skorajda boljše kot kadarkoli prej, medtem ko Eloy ne bi bili Eloy, če ne bi band na odru spremljale tri pevke, ki s svojimi vokalnimi harmonijami prispevajo levji delež pri ustvarjanju mogočne in epske atmosfere, ki zavlada na večini izvedb. Odlična glavna pevka Alexandra Seubert velikokrat nadomesti Bornemanna, kadar pridejo na vrsto zahtevne visoke lege, medtem ko ji fantastično družbo delajo tudi spremljevalni vokali Tine Lux in Anke Renner za kar si vse tri vokalistke zaslužijo globok poklon. Davno preden se je Arjen Anthony Lucassen (Ayreon) odločil, da bo ustvarjal spacerockovske opere z različnimi pevkami so Eloy v sodelovanju z gostujočimi vokalistkami že ustvarili številne studijske mojstrovine.
Še ena značilnost in posebna vrlina sodobnih Eloy ostaja dvoje klaviatur v izvedbi dveh dolgoletnih klaviaturistov, Michaela Gerlacha (član banda od konca osemdesetih dalje) in Hannesa Folbertha (z njimi je sodeloval že v prvi polovici osemdesetih), ki se zelo dobro dopolnjujeta pri polaganju sintetizatorskih tekstur iz različnih obdobij Eloy zgodovine. Basist Klaus-Peter Matziol je poleg Bornemanna najstarejši član banda in edini, ki je v sedemdesetih sodeloval na klasičnih Eloy albumih kot so »Dawn« (1976), »Ocean« (1977) ter »Silent Cries And Mighty Echoes« (1979). Njegove melodične bas linije delajo družbo kompleksnim bobnarskim prehodom v režiji Boda Schopfa, ki je v bandu od leta 1998 dalje.
Po kratki ambientalni, spacerockovski stvaritvi z naslovom »Namaste« (naslov pomeni obliko južnoazijskega pozdrava ali slovesa), ki za člane banda, zlasti za Bornemanna, ki je prestal vse vzpone in padce te legendarne skupine, predstavlja globoko spiritualen trenutek, saj se poskuša na takšen način že na začetku koncerta dotakniti duš občinstva, sledi prehod v »Child Migration«, nepozabni Eloy zimzelen z albuma »Colours« (1980). Tu Eloy, na račun Frankovih kitarskih fraz, pokažejo tudi nekaj trdorockerskih zob, sicer pa je to pristna simfoprog klasika, kjer oba klaviaturista dobita veliko prostora za polaganje sintetizatorskih tekstur.
Z imenitno verzijo »Ocean 2: The Answer« (1998) standarda, »Paralysed Civilisation«, člani banda dokažejo, da so tudi novejše stvaritve enako dobre kot dolgoletne klasike, medtem ko gostujoče pevke prvič navdušijo s svojimi spremljevalnimi harmonijami s pomočjo katerih poglabljajo mogočno, eterično atmosfero. Z »Mysterious Monolith« se vrnejo nazaj v osemdeseta, natančneje na klasični album »Planets« (1981) ter na neverjetno dinamičen način odigrajo eno najboljših skladb v svoji karieri, ki je po vseh teh letih končno doživela uradno koncertno interpretacijo tudi za vse tiste, ki v osemdesetih niso dobili priložnosti, da bi si Eloy ogledali 'od blizu'.
»Age of Insanity«, kjer pevke vnovič dobijo priložnost, da zablestijo na glavnem refrenu, je ena izmed najboljših skladb na »Visionary«, ki je bil resda za njihove običajne razmere dokaj povprečen dosežek, vendar je vseeno vseboval kar nekaj lepih presenečenj. Klaviaturske improvizacije med obema kitaristoma so tako izborne, da se zna marsikateremu dolgoletnemu privržencu nad vso to inštrumentalno (in pevsko) briljantnostjo celo orositi oko od ganjenosti, kajti Eloy klasike v živo že dolgo niso zvenele tako dobro. »Silent Cries And Mighty Echoes« zimzelen »The Apocalypse« je s svojim postopnim in dinamičnim grajenjem napete atmosfere, še zlasti ko se Bornemann pošteno razkošati s srce parajočo kitarsko solažo in ko Seubertova priredi pravcato vokalno opero, eden od številnih vrhuncev tega koncertnega posnetka. »Silhouette«, še ena klasika z odličnega albuma »Colours« s katerega so Eloy v tem večeru odigrali večje število skladb, predstavlja trenutek, ko zavladajo 'retro' sintetizatorske teksture osemdesetih. Eloy tu vnovič demonstrirajo svojo odličnost pri izvajanju tudi nekoliko bolj kompaktno grajenih simfoničnih epov.
Z epsko poslastico »Poseidon's Creation«, še enim izmed vrhuncev večera, se spomnijo na »Ocean«, legendarni konceptualni album o vzponi in propadu Atlantide, ki je za številne Eloy privržence še vedno njihov najboljši. »Time To Turn«, nepozabno atmosferično potovanje skozi oddaljene galaksije, ki izvira iz istoimenskega albuma iz leta 1982, vnovič ponudi odlično priložnost, da se lahko izkažejo vse tri gostujoče pevke, medtem ko Frank briljira s svojimi melanholičnimi kitarskimi pasažami. Z imenitno izvedbo eterične odisejade »The Sun-Song«, kjer se med seboj prelivajo osupljivo razkošni simfonični aranžmaji, se Eloy spomnijo tudi na mojstrovino »Dawn« na kateri sta Bornemann in Matziol leta 1976 prvič združila svoje moči. Band ves čas odlično plove med materialom iz treh časovnih obdobij. Na otvoritvenem »Colours« zimzelenu z naslovom »Horizons«, kjer zavlada skorajda ikonoklastična kitarska fraza, vnovič v glavni vlogi zablestijo gostujoče vokalistke. Med izvedbo epsko-udarne »Colours« klasike »Illuminations«, kjer dominirajo mogočne pasaže na mini moogu, je v ospredju spet poglavar banda Bornemann z izjemno energično vokalno predstavo in trdorockerskim pristopom pri ubiranju kitarskih strun.
Drugi disk je prav tako naphan s številnimi izjemno lepimi presenečenji, kar velja že za otvoritveni »Metromania« (1984) standard »Follow the Light«. To je tisti trenutek, ko se med številnimi simfoničnimi valovanji in ganljivimi kitarskimi pasažami Bornemann in Seubertova na fenomenalen način izmenjujeta na glavnem vokalu ter poskrbita za nepozabno atmosfero, kar se lahko označi za še enega izmed vrhuncev »Reincarnation On Stage«. »Ocean 2: The Answer«, nadaljevanje kultne mojstrovine »Ocean«, je album katerega se Eloy radi spominjajo, zato ni presenetljivo, da iz njega izvedejo epski »Awakening of Consciousness« skozi katerega dokažejo zakaj so še danes med najbolj priljubljenimi nemškimi progrockovskimi heroji, ki bi leta 2012 prvič nastopili na ameriških tleh (na North East art rock festivalu), če ne bi Franka nepričakovano zaustavila poškodba.
»The Tides Return Forever«, naslovna skladba istoimenskega albuma iz leta 1994, se prav tako uvršča med ambientalne triumfe tega dvojnega koncertnega posnetka, saj vse tri pevke na čelu s Seubertovo, ki tu s svojo božansko vokalno predstavo skorajda zasenči znamenito Pink Floyd sodelavko Clare Torry, pričarajo nepozabno atmosfero. Ta zveni kot da ne bi prihajala s tega sveta. Že samo zaradi te fenomenalne izvedbe vokalno najbolj zahtevne skladbe v Eloy zgodovini si zasluži tale koncertni dokument posebno mesto v zbirki slehernega ljubitelja klasičnega progresivnega rocka.
Band se ponovno odpravi na prekopavanje tisočletnih zamolčanih skrivnosti, ki se nahajajo zakopane pod egipčanskim peskom, preko nesramno dobre izvedbe mistične mojstrovine »Ro Setau«, ki se je prvič pojavila na »Ocean 2: The Answer«. Tri vokalistke vnovič pričarajo svojevrstno 'kozmično' atmosfero, medtem ko melanholične harmonije med sintetizatorji in kitaro še poglobijo vseprisotno antično misterioznost. Odlično vzdušje med bandom in publiko je moč občutiti med skoraj vsemi skladbami in lepo je slišati, da posamezne izvedbe niso doživele kakih preveč očitnih studijskih čiščenj. »Mystery«, ki izvira iz najnovejšega studijskega dosežka »Visionary«, tudi v koncertni podobi ne zveni nič slabše kot dolgoletni zimzeleni, medtem ko »Ocean« standard »Decay of Logos« opomni na ero, ko so Eloy doživljali največjo prepoznavnost in postavili številne standarde za konceptualne albume.
Eloy koncert pa vendarle ne bi bil popoln brez izvedbe legendarne, (post)apokaliptične epske poslastice »Atlantis Agony At June 5th 8498, 13 PM Gregorian Earth Time«, ki seveda prav tako izvira iz albuma »Ocean« in jo zaznamuje svarilo bodočim generacijam (vključno z našo), kaj se zgodi, ko se ljudje v svoji aroganci začnejo vesti kot bogovi. Tudi to je eden od ambientalnih vrhuncev tega koncertnega posnetka, ki vendarle vsebuje tudi eno »The Power and the Passion« (1975) klasiko in sicer »The Bells of Notre Dame«, zaključno poglavje tega epskega koncepta o časovnem potovanju znanstvenikovega sina v srednji vek (in spet nazaj v sedanjost). S kratkim »Visionary« antemom »Thoughts« Eloy zmagoslavno zaključijo svoj koncertni nastop na katerem vseskozi zvenijo kot prerojeni, če že ne kot precej mlajši band kot so v resnici.
»Reincarnation On Stage« je tako rekoč prelomni koncertni dokument za germansko progresivnorockovsko sceno, ki je nastal v izvedbi najbolj pomembne nemške skupine znotraj tega glasbenega gibanja. Nekako ironično se zdi, da je ta dvojna koncertna mojstrovina, ki je eden najboljših dosežkov njihove bogate in pestre kariere, izšel v času, ko so jih mnogi že spet prehitro odpisali in sploh niso več resno računali nanje, čeprav so z »Visionary« dali jasno na znanje, da so spet tu. Eloy so morda v studiu res postali nekoliko 'zarjaveli', vendar so zato 'v živo' prepričljivi bolj kot kadarkoli prej.
na vrh