Quiet Riot: Rehab

Zadnja stvar, ki bi jo pričakovali od novega Quiet Riot albuma 2006, po več kot 25 letnem ustvarjanju bi bila sprememba njihove glasbene usmeritve in zvoka. Zavidanja vredna zgodovina in pedigree metal benda pa govorita sama zase in za razliko od Quiet Riot stanovskih kolegov, ki so se že zdavnaj utopili v zanki predvidljivosti so "starci" s tokratnim albumom, ki nosi pomenljiv naslov "REHAB" zadeli v terno. Z drugimi besedami je album Rehab mogoče označiti kot tisti prvi pravi izdelek po ponovnem prihodu oz. vrnitvi vokalista Kevina Dubrowa.

Pošteno rečeno in na koncu storjeno, je pri svežini benda zagotovo igrala pomembno vlogo tudi ponovna vzpostavitev kemijskega ravnotežja v skupini. Carlos Cavazo in Rudy Sarzo po "rehabilitaciji" (t.j. "Rehab") nista več v igri, njuno mesto tokrat zasedata, basist Tony Franklin (ex-The Firm in Blue Murder) ter studijski kitarist Neil Citron. (Op. mogoče se pa za prejšnja dva ponovno najde kakšno mesto v tovarni glasbenikov pod taktirko g. Coverdale-a in njegove "Bele kače".

Sprememba je bila premišljena in pametna poteza za skupino na več nivojih. Kitarist Citron je v skupino vnesel popolnoma nov stil igranja. Medtem, ko je do sedaj skupina slonela na kitarskih delih Cavaze in melodični usmerjenosti, je tokrat večji poudarek na harmoniji in bolj rifovskem igranju, kjer Citron predstavlja pravo parno lokomotivo. Njegov slog se od Cavazovega razlikuje v glavnem po tem, da pusti v ospredje tudi ostale člane zasedbe, sam pa pri tem ohranja integriteto bolj ob strani. Kot popoln primerek tega dejstva velja izpostaviti skladbo "South Of Heaven". Kitarske solaže med drugim zvenijo zelo južnjaško, torej popolni antagonizem od tega kar smo bili pri Quiet Riot vajeni do sedaj. Namesto vodilnih linij, katerih smo bili vajeni do sedaj je struktura njihovih sedanjih kompozicij sestavljena v glavnem iz spiritualnega bobnanja Frankieja Banalija in spremljevalne Franklinove bas linije. Kot par "Banali-Franklin" bi jih lahko označili z eksplozivnim TNT, oziroma v najboljšem primeru z ustrezno primerjavo "Bonzo-Jones". Opisano strukturno zgradbo skladb je moč zaznati na celotnem albumu, najbolj pa pri tem gotovo izstopa skladba "Free".

Kar zadeva vokalista Kevina Dubrowa, je na Rehab v izvrstni pevski in telesni formi, kar je moč čutiti prav v sleherni skladbi. Če upoštevamo dejstvo, da je bil njegov vokal vedno nekako močno izrazit in raskavo obarvan, je pravo čudo kako v vseh teh letih ni izgubil kančka svoje ostrine, kar med pevci tovrstne branže, ki radi pretiravajo v "dretju" ni nobena redkost. Ker smo ravno pri vrednotenju Kevinovih vokalnih razsežnosti, velja izpostaviti skladbi kot sta "Black Reign" in "Strange Daze". Izgubljati odvečne besede je ob poslušanju omenjenih skladbah povsem odveč, saj skladbi govorita vsaka zase, torej Kevinu v prid. Kevin z eno oznako, je in ostaja dober nastopač in vokalist.

Skupina nas je torej presenetila z odličnim zvokom, glavni adut na tokratnem izdelku "Rehab" pa ne predstavlja zvok skupine, ampak teksti in liričnost posameznih skladb. Čeprav je sem ter tja še vedno moč zaslediti "pastirsko" tekstopisje, ima večji del materiala veliko močnejši značaj in težo, od kateregakoli do sedaj izdanega Quiet Riot albuma. Kot dober primer služi skladba "In Harm's Way", kjer bluesy napev in surova drznost kažeta na revolucionarne spremembe tako v slogu in zvoku, glede na preteklost in prihodnost skupine. To svežino pa ni moč čutiti samo pri novoizdanem materialu, ampak je skupini omenjene spremembe uspelo vnesti tudi v stalno počelo skupine, t.j. predelava oz. "cover verzije" različnih znanih skladb. Tokrat so se člani skupine lotili predelave skladbe "Evil Woman", zasedbe Spooky Tooth iz leta 1969, katere so se davno tega lotili že Deep Purple. Kateremu izmed njih je bolje uspelo je težko reči, dejsvo pa je, da je glavno vlogo v tokratni predelavi omenjene skladbe odigral nihče drug kot glas rocka g. Glenn Hughes, ki je poleg vokalov odigral še odlično bas linijo. Omenjeno skladbo bi lahko označili kot desert albuma saj zveni zelo grandiozno in ponosno.

Pri podaji končne ocene bodimo realni, torej, Quiet Riot sorodstveno nikoli ne bodo na ravni Dream Theater. Pričakovati kaj podobnega bi bilo absurd, album rehab pa kljub temu predstavlja velik preobrat v njihovem ustvarjanju. Mogoče temu botruje kemija in novi naboj v skupini, mogoče so se člani skupine zavestno odločili korenito spremeniti njihov dosedanji prepoznavni slog in zvok, ki jih je obeležil v prejšnjih skoraj treh desetletjih. Kakorkoli že, rehabilitacija jim je popolnoma uspela in pred vami je odličen "Rehab" album.