Prva stvar, ki jo ponudi "Regeneration" ni nič novega. Skupina še vedno ustvarja preprosto zasnovane alter rock skladbice. Z ustreznim ščepcem lahke osvojljivosti do poslušalca v smislu trivialno zasnovanih vodilnih melodij, dodane odrezave rockerske arogance, ki dosega potreben dotik uporniške nepopustljivosti. Grizejo torej vseskozi v isto smer. "Regeneration" ponuja pomemben element, ki vse to dviguje na visok kakovostni nivo. To je fenomenalna produkcija. Preprosti alternativni rock, ki ga Tide gojijo, potrebuje čvrsto oporo v prepričljivi produkciji.
Ta poudarja izredno voluminozno nižje intonirano ogrodje bas linij, nad katerim kontrastno plovejo barvni kolaži zgrajeni iz trivialnih trikov kitarskih fraz, minimalnih dotikov pestre začimbe klaviatur in vzorčnih zank programiranja. Zadetek v polno! Produkcija dosega odlično uravnovešeno razporeditev gradnikov glasbe, jih kontrastno izpostavlja ter ustvarja v skladbah potrebno globino tako uspešno ustvarjene, trodimenzionalne zvočne slike.
In glasba? "Regeneration" je kot tretji album silno zrela stvaritev, ki je nastajal kontrolirano, ob jasno izdelani viziji in ob strogem fokusu. To se to pot čuti bolj kot kdajkoli. Glava benda ostaja pevec in kitarist Kevin Koradin, ki je ne glede na zakulisja ob nastajanju albuma, morda doslej še na najlažji način realiziral svoje ideje, kot v preteklosti. Zakaj takšno sklepanje? Energija vseh skladb je namreč na moč podobna. Ni ne posebnih kompozicijskih odklonov, ne atmosferičnih. Album je kompakten in na njem ni trenutka, ki bi lahko nezahtevnega poslušalca (beri: ciljna Tide publika), "iztiril" in tako povzročil eventuelne "poškodbe" njegovemu cerebralnemu korteksu.
Tide vnašajo to pot, ne le preko posameznih skladb, pač pa kar preko plošče, nek moment nostalgije, retro usmerjenega principa. V glasbo albuma "Regeneration" dodajajo dognanja dark-a, ali post-punka z druge polovice osemdesetih. Če bi rekel, da gre za dotike new wave-a z začetka osemdesetih, bi pretiraval, a nekatere glasbene vsebine skupin Sisters Of Mercy, starih U2, na katere se naslanja "Regeneration", niti niso povsem neumestne.
Prva skladba, ki odpre album in je naslovljena po albumu, nosi plesni ritmični vzorec. Modno! Vsekakor. In ta pop element se drži preko cele minutaže novega ploščka. Če to lahko počno Mando Diao, zakaj ne bi Tide? Kmalu se skladba preobleče v atribute tretjega odstavka te recenzije. Preprosto in udarno. Zelo pomemben element je Kevinov vokal, ki dodaja tisti temačen občutek skladbam. Preskok v višjo prestavo z Waste No Time, po enakih vzgibih vodi album dalje. Pop ritem podloga z obskurno alternativnim pristopom in všečnim kontrastom med kitico in melodično udarnim refrenom, ne popušča niti v nadaljevanju z Best Friend. Skladba Adieu, četrta po vrsti na albumu, je v takšnem algoritmu albuma najbolj posrečeno sestavljena, v smislu doseganja čistih linij in proste fluidnosti na relaciji kontrasta "kitica-refren". Lahko jo označim za skladbo, ki je še najbolj dostopna radijskim frekvencam. To je skladba, o kateri bi morala skupina resno razmisliti za izdajo kot single ter se lotiti ob tem konkretne marketinške podpore, ki bi pomagala skupini, zlasti s to skladbo, da doseže "Regenetation" prepoznavnost na planetu.
Novi Tide, za novi čas! Odlično optimiziran album, v smislu podajanja vsebine na jasen in neposreden način. Nosi dovršenost. Je komercialno uperjen, bolj kot katerikoli prejšnji Tide album, hkrati pa opozarja, da za tem stojijo kvalitetni glasbeniki in soustvarjalci idej, ki ob tem ponujajo tudi pravo glasbo, ki poslušalca še zdaleč ne pelje žejnega preko vode. Ideje in melodije so preproste, z bistro odmerjeno produkcijsko zasnovo, visoko motivsko kompatibilnostjo, delujejo zrelo, sproščujoče, jedrnato. Sozvočje potrebnega dotika rock dinamita in uporabljena programska kozmetika na albumu delujeta skladno v sporočilnosti, kot popoln par.
Kljub temu, da je to hitro osvojljiv album, do poslušalca povsem nezahteven, nemara kar 12. skladb niti ne bi bilo nujno potrebnih na njem. Kot povedano, se držijo vse jasne šablone in od nje ne odstopajo mnogo. Kljub tej šabloni pa uspeva skupini kapitalizirati tipične Tide vzvode, v vselej zanimivo (za skupino tipično) figuro, ki ne uspe priigrati neljubega občutka repetitivnosti. V tem primeru je mirna skladba Let Me Sleep silno dobrodošla popestritev na sredini albuma, s kakršno Tide v sem uspešno ohranjajo prigarani poker asov s prve polovice ploščka, porogljivost pa na albumu pa zraste znova v nadaljevanju zlasti s posrečenim združevanjem modernih principov in rock n' roll neposrednosti v skladbi, kot je Love Train. Tudi All The Things dosega odlična merila potencialne hit pesmi. Lenobna So Lonely, je primer, po katerem bi se lahko zgledovali slovenski "ziheraši" Dan D, v kolikor bi se pričeli usmerjati v tujino. Ta skladba malenkost odstopa od preostalega materiala, saj poseduje nek bluesy, celo soul dotik v Kevinovih vokalnih linijah, spremlja pa jo dodobra preizkušeni recept "clapping beat" trika, ki ohranja pop pridih albumu. Navdušujoč je celo zaključek albuma z osebno izpovedno Don't Lose Your Mind.
"Regeneration" je album zrelostno razvojne nadgradnje skupine, ki lahko prinese preboj skupini in širšo prepoznavnost zunaj slovenskih meja. Je zrel indie rock album in Tide se lahko z "Regeneration" deklarirajo, kot prva prava indie rock skupina, ki prihaja iz Slovenije. Tide ponujajo z "Regeneration" presežek za Slovenske razmere. To je tudi album, ki ponuja zdravo merilo za to, kakšen bi moral biti slovenski pop rock mainstream in hkrati s tem ponuja skupini vse čvrste vzvode, da doseže želeni cilj. To je svetovna prepoznavnost. Lahko rečem, da gre za odličen indie rock album, s pravo in uravnovešeno mero pop sladkobe v kombinaciji z rockovsko žlehtnobo, ki so jo Tide doslej najbolj učinkovito izpostavili v svoji karieri.
Še dve opazki. Na albumu se je pojavil tiskarski škrat in za letnico izdaje natisnili na zadnji strani CDja leto "2005" namesto "2009". Omenim naj tudi to, da postava Tide v bookletu ni nikjer citirana, čeprav je razvidno iz slik, da gre za kvartet. Zakaj takšna odločitev, vprašajte Tide, domnevam pa da gre preprosto za dejstvo, da je glavni pogonski motor zasedbe pač Kevin Koradin in je vložil pač kar sam verjetno celih 100% energije, tudi v nastanek novih skladb in novega albuma.
na vrh