Hitro beži čas očetje metal biblije, ki so po turneji Epitaph uradno napovedovali svojo dokončno upokojitev, pa so si očitno premislili in se odločili, da kariero podaljšajo za še en studijski album (in novo turnejo). Pošteno. Čemu bi se sploh upokojevali? Zares nora misel.
Leta 2011 je zapustil skupino njen ustanovni član kitarist K.K. Downing. Njegovo mesto je zapolnil v postavi mladi Richie Faulkner, ki je vskočil k Judas Priest iz spremljevalne zasedbe Lauren Harris, hčerke slovitega Stevea Harrisa, sicer šefa in basista Iron Maiden. S Faulknerjem so Judas Priest konkretno koncertirali preko globusa v letih 2011 in 2012, kjer je samozavestni mladenič prepričal, da je vreden vsega nasledstva velike številke obuvala K. K. Downinga (celo v vizuelnem smislu).
»Redeemer of Souls« je album na katerem Judas Priest ne eksperimentirajo s svojim zvokom in slogom. To se je lahko reklo za album »Nostradmus«, ki je zategadelj znova razdelil bazo fanov, nikakor pa tega ne moremo trditi za »Angel Of Retribution«. V tem sta si »Reedemer of Souls« in »Angel of Retribution« sorodnejša. Spisana sta v prvi vrsti po okusu tistega, kar zahteva večina oboževalcev skupine. V prvi vrsti ponuja »Redeemer of Souls« polno metro himničnih Judas Priest jurišnic, brez slehernih odklonov k zvočnim eksperimentom, zaradi katerih je skupina, ki je od vselej pogumno raziskovala nove glasbene dimenzije in obzorja ter zahvaljujoč temu pripomogla ogromno pri popularizaciji žanra heavy metal skozi osemdeseta, naletela v preteklosti s strani ljubiteljev njene glasbe tudi na kup ogorčenja. »Redeemer of Souls« ni »Turbo«, ne »Demolition«, je pa nekakšna mineštra klasičnega Judas Priest materiala izdanega na uradnih studijskih ploščah med letoma 1974 in 1990. Po vzoru koncertnega repertoarja zadnje Judas Priest Epitaph, turneje. V talilni lonec vržeš vse skladbe repertoarja te turneje in rezultat je živopisana mineštra, kjer je moč v »fragmentih« takšne sestavljanke odkrivati zdaj vsebino zgodnje ere Judas Priest, kmalu zatem srednje ere in tako dalje. Dobili smo torej paleto 13. skladb, ki ponujajo zanimivo medsebojno deviantnost, obenem pa album zadržuje vseskozi strogo prepoznavno držo edinstvenega karakterja te pionirske skupine. Denimo uvod v Cold Blooded zna potegniti na uvod skladbe The Sentinel, naslovna skladba se kotali na ritmičnem ključu, ki ga je moč primerjati s tistim uporabljenim za »Painkiller« klasiko Hell Patrol, le da je melodija povsem druga, medtem ko evocira odlična zaključna balada Beginning of the End občutja prezrte »Sreaming for Vengeance« klasike Prisoner of Your Eyes. Skladbe v katerih je komponenta bluesa občutnejša, bodo seveda povlekla celo na sedemdeseta (Hell & Back, Crossfire) in tako naprej. Večkrat, ko zavrtite album, več smiselnih vzporednic s preteklimi deli skupine, boste uspeli nanizati.
Že otvoritveni Dragonaut hipoma opozori, da to pot Judas Priest preprosto vztrajajo v preverjeni sferi svoje metal biblije. Skladba je po pričakovanju pospešeni otvoritveni »šrapnel v čelo blesavo!, ki pa po samem vodilnem riffu ne prinaša prav ničesar posebnega, z dokaj klišejskim refrenskim napevom. Gotovo ena najmanj zanimivih sin v isti sapi najbolj predvidljivih skladb albuma. To pa ne velja za preostanek albuma vključno s pospešenimi, sicer odličnimi Halls of Valhala, Metalizer in tik pred koncem Battle Cry, za katere se izkaže, da bi sam album »Redeemer of Souls« uvodoma funkcioniral precej bolj učinkovito, če bi izbrali Judas Priest eno ali drugo skladbo za njegovo otvoritev. Dragonaut je Painkiller-ski komad, celo izhodna solaža v »med-eight« pasaži, ki vrne skladbo v predrefren, spomni na del soliranja v One Shot At Glory.
V večino skladb novega albuma se prikrade občutna komponenta pompa in himničnosti. Judas Priest so opozarjali že na tiskovnih konferencah, da so želeli postreči z albumom, ki bo namenjen v prvi vrsti njihovim predanim oboževalcem. Prav skladbe, ki so po večini ubrane v srednje hitrem tempu odpirajo mnogo prostora za razvoj teatralnih obratov vzdušij, za katere skrbi v prvi vrsti dominantna melodija znamenitih vokalnih linij enega in edinega Roba Halforda (Cold Blooded, Secrets of the Dead, Sword of Democles). Nobena novost ni več dejstvo, da se Rob Halford tudi tokrat preverjeno zadržuje srednjih vokalnih tonalitetah, njegov vokalni performans pa prav zategadelj pridobiva na mračnosti, kar so Judas Priest s pridom izkoriščali na albumu »Nostradamus«, nekaj podobnega pa je Rob postregel tudi na svojem samostojnem studijskem izdelku »Made of Metal«. Halford se povzpne le nekajkrat na albumu v najvišje lege. Tak je strupeni »scream« v skladbi Halls of Valhalla, nadalje del refrena skladbe Battle Cry.
Judas Priest ostajajo detajlisti. Poleg korenite obtežbe z malho nalezljivih koračniških himen velike karizme, ki niti za hip ne dolgočasijo, pač pa vseskozi navdušujejo z grabežljivim stopnjevanjem vzdušij z učinkom »resničnosti«, dosegajo taiste skladbe svoj atmosferični razcvet v silno spevnih refrenih polnih tipske dramatike skupine. Judas Priest so tudi to pot polagali veliko pozornosti na oblikovanje uvodnih in izhodnih kitarskih ornamentov, kot tudi na oblikovanje dodelanih mid-eight pasaž, kjer se seveda Faulkner in Tipton poslužujeta tudi prehodnih okraskov v obliki harmonij v tercah. Faulkner in Tipton sta idejno slikovitost to pot kapitalizirala v optimalnem iztržku. Zagotovo je mladi Faulkner, poln želje po dokazovanju, v procesu ustvarjanja novega materiala in kasneje snemanja, navdahnjeno spodbodel izkušenega Tiptona. Idejno zaznavanje obeh glasbenikov je izjemno in K.K.-ja res ne gre pogrešati v postavi.
Ne glede na to, da je »Redeemer of Souls« album, kjer Judas Priest ne preizkušajo še nepreizkušenega, je njegova zavidljiva idejna razgibanost in aranžerska duhovitost na moč prepričljiva. Čeprav ne poseduje elementov orkestralnih aranžmajev, kot je to veljalo za »Nostrdamus«, je njegova pogubna atmosferičnost črnega drama teatra zavoljo produkcije in skladb večinoma temelječih na srednje hitrem tempu, primerljiva prav s predhodnikom. Obenem pa evocira »Redeemer of Souls« zaradi vodilnih kitarskih fraz občutja klasičnih let skupine. To je tisti znameniti interval delovanja med letoma 1974 in 1990.
Odlični novi album skupine bo zahteval od vas več rotacij, da se boste z njim nepovratno spoprijateljili, če ne vanj kar zaljubili..13. skladb je prežetih z izredno nalezljivo atmosfero, bombastiko velikega teatra pogube na prepoznan način, katerega recepturo poznajo le eni in edini. Velikani metala in snovalci njegove biblije! Edinstveni Judas Priest! Trditev skupine, da je to album namenjen v prvi vrsti njenim zvestim oboževalcem, bolj iskreno, kot učinkuje na »Redeemer of Souls«, ne more učinkovati!
na vrh