»Red Queen to Gryphon Three« je bil tretji studijski dosežek britanskih folk prog rockovskih trubadurjev Gryphon in obenem najboljši dosežek njihove kratke, a veličastne kariere. Multi-inštrumentalist Richard Harvey in vsestranski pihalist Brian Gulland sta se skupaj s preostalo tovarišijo lotila stvaritve konceptualnega albuma, ki skozi variabilne, pogostokrat izjemno bogate in razkošne srednjeveško-renesančno-baročne aranžmaje pripoveduje o igranju šaha, kar je razvidno že iz samega naslova in odlične naslovnice. Tokrat so se odločili ustvariti popolnoma klasicistično usmerjen inštrumentalen album na katerem so svoj prvinski folk rockovsko-orkestralni slog še razširili in tako poskrbeli za izjemne ambientalne širjave, ki poslušalca popeljejo v neke 'davno minule' svetove, kjer se mešata zgodovina in fantazija. Aranžersko je bil to njihov najbolj ambiciozen in pustolovski izdelek sploh, saj vsebuje vrsto izjemno kompleksnih variacij ter nenadnih avantgardno zasoljenih 'odklopov', ki so bili sicer pri večinoma melodično usmerjenih Gryphon prej redkost kot pravilo.
Stopnja kompleksnosti in virtuoznosti na tem dosežku še dandanes navdušuje tudi najbolj zahtevne prog rockovske gurmane, zato ni presenečenje, da je »Red Queen to Gryphon Three« tako cenjen med vsemi ljubitelji kvalitetnega prog folk rocka. Vse štiri kompozicije na albumu so prepojene s pompoznimi renesančno-baročnimi aranžmaji in borbeno razpoloženim vzdušjem, ki prepričljivo poustvari efekt šahovskega dvoboja.
»Opening Move« tako vsebuje nenehno menjavanje klasicističnih pasaž pri čemer je še posebno prepričljiv klaviaturist Harvey, medtem ko kitarist Graeme Taylor briljira z neobaročnimi kitarskimi variacijami s čimer nastane svečano-enigmatična atmosfera. Virtuozna hitrost, izjemna preciznost in skladateljski perfekcionizem si med posameznimi izrazito kompleksnimi aranžmaji ves čas podajajo roke pri tem pa ambientalna intenzivnost niti za sekundo ne pojenja. Za nekaj komičnih vložkov, ki spominjajo na oglašanje vaških gosi, poskrbijo predvsem Gullandova pihala na čelu s fagotom in rogom, medtem ko bobnarski vložki Davea Oberleja skrbijo za atmosfero bojnega marša. V zaključnem delu se prek divjega improviziranja stvari zapletejo in nenadoma za kratek čas nastane pravcato kaotično vzdušje, kot da bi se borba pred grajskim obzidjem pravkar razplamtela. Svečan klavirski aranžma ter 'racava' pihala vseeno poskrbijo za eleganten izhod in lep zaključek te imenitne uvodne kompozicije.
»Second Spasm« se odpre s skorajda plesnim renesančnim aranžmajem, kjer centralno vlogo igrajo razposajena pihala ter akustična kitara s čimer nastane pristno trubadursko ozračje. Tempo skladbe s časom postane hitrejši in člani banda hitro vpletejo številne nepredvidljive ritmične variacije, vendar obenem ohranjajo osrednjo melodično nit. Improvizacije na fagotu vnovič poskrbijo za efekt 'oglašanja vaških gosk', medtem ko so klasicistične klaviaturske pasaže vnovič glaven vir epskega pompa s čimer se vnovič mešata vaška rustikalnost in svečana, skorajda posvečena sakralnost. V zaključno sekcijo se prikradejo ritmični elementi tudorjanskega madrigala, medtem ko so supersonične kitarske pasaže v odličnem sozvočju z razposajenimi pihalnimi in klaviaturskimi aranžmaji.
»Lament« že z naslovom sporoča, da gre za stvaritev z izrazito melanholično, čuječno atmosfero, kar je sicer pri tradicionalno razigranih in razposajenih Gryphon prej izjema kot pravilo. Vsi ljubitelji folk rockovske prefinjenosti bodo še danes med njenim poslušanjem neizmerno uživali, saj se šibi pod težko subtilnih simfoničnih aranžmajev in prijetnih kitarskih akordov, kateri tvorijo nosilno melodijo. Po uvodnih treh minutah se ritmična narava skladbe precej spremeni in pridobi mračnejše, a še vedno prevladujoče romantične odtenke. V zaključnem delu nastopi naslednji slogovni preobrat v bolj temperamentne in hitro speljane ritme, kjer je akustična kitara še vedno porinjena v ospredje. Svečani zvok orgel poskrbi za pravi epski zaključek. Ambientalna podoba srednjega veka je skozi Gryphon zvočno izročilo vselej delovala izrazito romantično in idealistično. Za njih pojem 'mračni srednji vek' očitno ni nikoli obstajal.
Zaključna mojstrovina »Checkmate« je še ena prilika izrazite aranžerske kompleksnosti, hitroprste virtuoznosti in ritmične variabilnosti, kjer se vzdušje skorajda nenehno spreminja, sicer pa bolj ali manj vlada izrazito strastna, bojevita atmosfera. Elegantni klavirski aranžmaji se večkrat umaknejo energični pihalni sekciji z mogočnimi kitarskimi variacijami. Včasih je prav neverjetno s kakšno navidezno lahkotnostjo člani Gryphon gradijo kompleksne improvizacije in obenem še vedno vzdržujejo melodično naravo tega izvrstnega skladateljskega dosežka. Med njegovim poslušanjem si lahko poslušalec vnovič pred oči prikliče številne slikovite, romantične vizualizacije, katere izdatno spodbuja že prej omenjena naslovnica albuma.
Partija šaha v zvočni podobi nikdar ni zvenela tako dobro kot na Gryphon mojstrovini »Red Queen to Gryphon Three«, njihovemu najboljšemu dosežku sploh in klasiki trubadursko začinjenega progresivnega folk rocka. Škoda, da se Gryphon nikoli niso uspeli zavihteti med najbolj cenjene in prepoznavne prog rockovske zasedbe. Med najboljše izmed njih so brez dvoma za kratek čas v letu 1974 spadali, ko so poleg kreiranja odličnih albumov pisali glasbo za odrsko produkcijo oziroma Shakespearove gledališke predstave kot je 'Nevihta' in bili prvi ter do zdaj edini rock band, ki je nastopil v prestižnem britanskem nacionalnem teatru.
na vrh