Bi si kdo upal pomisliti, da se bo Jake E. Lee sicer renomirani nekdanji prvi kitarist Ozzy Osbourna, ki se je vpisal v zgodovino rocka in metala na razvpitih albumih princa teme »Bark At The Moon« (1983) in »The Ultimate Sin« (1986), še kdaj vrnil iz glasbenega izgona? Bili so časi…
Velike zasluge pri vračanju Jake E. Lee-ja na metalski zemljevid imata Ronnie Mancuso, možakar znan po sodelovanju z melodičnimi rockerji Beggars And Thieves ter razvpito ime med producenti Kevin Churko, ki sta Leeja s številnimi vzpodbudami zdražila ravno dovolj, da se je ta naposled le odločil pobrisati prah z nekaterih idejnih zasnov zaležanih kitarskih fraz, ki so tako, po dolgih, dolgih letih, naposled le ugledali luč sveta na albumu »Red Dragon Cartel«.
Na mesto pevca je Jake E. Lee posadil Kanadčana Darrena Jamesa Smitha, sicer bobnarja znamenitih AOR/melodičnih rock prvakov iz Kanade Harem Scarem, ki so se konec lanskega leta zglasili na koncertu v Trstu. Smith poseduje močan in avtoritativen vokal, ki se prodorno zareže skozi odločne kitarske fraze Leeja. Deluje fokusirano in zlasti po načinu kovanja vodilnih melodij v napevih osmišlja prenekatere vzporednice z likom vokalne interpretacije Ozzyja Osbournea.
Album »Red Dragon Cartel« je zanimiv križanec klasičnega in modernega. Klasičnega zavoljo nekaterih riffov, ki zvenijo dejansko kot re-kapitulacija del Jake E. Lee-ja z Ozzy Osbournom, medtem ko »Sabbathovska« skladba War Machine ne skriva posvetila njegovi ekselenci in ultimativnemu gospodarju kitarske fraze v naši galaksiji, Tony Iommiju. Otvoritvena Decieved je pravzaprav »osveženi« Ozzyjev Bark At The Moon za leto 2014, zavoljo vodilne kitarske fraze, ko pa vstopi vokalist D.J. Smith v pred-refren, prično njegove vokalne linije sumljivo vleči na Ozzyjeve. Skladba odlično funkcionira, saj jo nadgradi refrenski krešendo glamerske »party time« figure. Feeder je tretja skladba po vrsti. Še en tipični »Ozzy like« riff, pozorni pa bodite na strupeno linijo bas kitare, ki v rožljanju dobesedno reže skozi beton. Na njej odpoje vokale enkratni Robin Zander (Cheap Trick) Po sila obetavni otvoritveni frazi in kitici, »razpade« skladba v manj posrečenih rešitvah »utrujajočega« refrena (zavoljo poltonskih rešitev, ki jemljejo melodično komponento). Škoda, saj ostaja kameleonski Zander tako zgolj polovično izkoriščen.
Album nosi nekaj izredno zanimivih skladb, vsekakor pa je mogoče poiskati tudi šibke točke. Ena glavnih je pretirana želja po rekapitulaciji Ozzy-era sentimenta, pa čeprav nekaj fraz dejansko opominja, da so stare skoraj 30. let in da dosti drugače na tem prvencu pač ne more biti. Šibka točka albuma je denimo skladba Wasted z Paul Di'Annom na vokalu. Je točka, ki nikakor ne uspe razviti razpoloženjskega preskoka iz kitice v refren. Zavoljo »zatohlega« riffa, ki se ne razvija nikamor, kot tudi odsekanega Di'Annovega »laježa« skozi skladbo (neverjetno je spoznanje kako se je Paulu skozi leta vokal znižal). Nemara bi moral Jake skladbo ponuditi kar D.J. Smithu, da jo odpoje. Iz nje bi izvlekel več! Prav tako lahko razglasimo izhodno instrumentalno skladbo Exquisite Tenderness za »polnilec« minutaže.
Precej bolje pa jo odneseta skladbi z gostujočimi vokalistkami. Še zlasti »Mansonovska Big Mouth, kjer se popoln »rohneče škripav« kitarski minimalizem odlično znajde v podoživetem in čutnem vokalu Marie Brink (In This Moment). Fantastična vokalna predstava predane iztirjenosti, na meji vokalnega ekscesa pohujšljivih misli čiste perverzije. Pristopa pristno kar se da. Lahko ga označimo skorajda za pravo malo skušnjavo ženske verzije prepoznanih »sladkih hudobij« Marilyn Mansona. Prav tako jo zelo dobro odnese skladba Redeem, kjer se v metalsko našobljenost usidra soul pričeska odlične vokalne predstave Sarah »Sass« Jordan. Kanadska pevka in igralka vnaša s svojim dominantnim vokalom elemente bluesa, zato je skladba Redeem zagotovo posebnost tega albuma. Dobrodošla posebnost, saj učinkovito razgibava razvoj dogodkov na albumu!
Album rešuje odlična produkcija, ki je moderna. Zvok je živ, razmazan, album pa skozi Leejeve fraze kreira občutja neukročenega divjaštva, hudobije, zvitosti, mračnjaštva in okulta. Vse tisto s čimer je Jake zelo udomačeno rokoval v času lekcij, ki se jih je učil od nekdanjega delodajalca Ozzyja. Ti elementi so na moč dobrodošli v glasbenem značaju, ki ga goji album »Red Dragon Cartel«. To pa je v izhodišču seveda klasični heavy metal. Prav skladbi Slave in otvoritvena Decieved, veljata v tem oziru, poleg fenomenalno »ubrisane« Big Mouth, za vrhunce albuma.
Zelo soliden prvenec vreden vsega preizkušanja, ki dokazuje, da je reaktivacija Jake E. Leeja izredna pridobitev za metalski univerzum. Upajmo, da temu sledi nova studijska nadaljevanka. Nekateri pronicljivi riffi, specifični slog njihove kreacije, kot tipično soliranje, so izkazilo, da je Red Dragon Cartel posebna glasbena dogodivščina, katere razvoj diktira unikatni um Jakea E. Leeja. Mož ohranja svoj čarobni kitarski prijem in dotik. Album »Red Dragon Cartel« morate nujno preveriti vsi ljubitelji kitarske igre in riffov Jakea Leeja, nadalje obeh Ozzyjevih albumov, ki ju je Jake posnel z njim, kjer pa je ime Ozzy, so blizu seveda vselej tudi Black Label Society. Kakorkoli. Nabrušeno oster metal album sočne kolizije klasičnih aranžmajev, namočen v zvitost mastno našobljene produkcije novih časov.
na vrh