King Crimson so še pred izidom tega albuma, popolnoma nepričakovano, razpadli. Po besedah kitarista in neuradnega šefa skupine Roberta Frippa zaradi vse večje korupcije, ki je začela spodjedati glasbeno industrijo in s tem "bližajoče se apokalipse" (za kreativno glasbo). Za slovo pa so pripravili še eno izmed svojih najboljših del. "Red" je namreč brez dvoma ena izmed največjih mojstrovin v zgodovini progresivnega rocka, ki je izšla ravno v času, ko je bil žanr na svojem vrhuncu. Da pa so se že zgrinjali "temni oblaki" in je bilo že takrat nekaj gnilega v glasbeni industriji, je s svojim vzdušjem opozoril prav ta album, ki je tako prek glasbe kot besedil simbolično opozoril, da je napočil konec neke glasbene ere in začetek nove. Čez nekaj let se je to tudi pokazalo z rojstvom punka in Frippove apokaliptične vizije glede zatona glasbene kreativnosti so se uresničile, kajti glasbena industrija je takrat prerasla v glavni dejavnik, ki je začel dušiti kreativnost večine progresivnih skupin. "Red" ves čas preveva neko vseprisotno mračno in apokaliptično vzdušje, ki v besedilih sicer govori o zakonu ulice in gangsterjih, a hkrati posredno cilja na ujetost sodobnega človeka v njegov mali racionalni svet iluzij ter majhnih zadovoljstev pod budnim nadzorom institucij. Poleg tega King Crimson ne prej ne pozneje niso zveneli tako jezno in udarno hkrati ob svojem prepoznavnem združevanju kompleksnosti in neverjetne dinamike posameznih del, ki je tako značilna za njih.
Tudi tokrat so pred snemanjem albuma doživeli pomembno spremembo v zasedbi saj jih je zapustil (oziroma je odšel na Frippovo pobudo) sijajni violinist David Cross. King Crimson so tako prvič in verjetno zadnjič postali trio: Fripp, Wetton in Bruford - trojica veličastnih. Vseeno na albumu gostuje vrsta glasbenikov, ki so v preteklosti že sodelovali s skupino (Mark Charig na kornetu in Robin Miller na oboi) ali so bili nekoč njihovi člani (originalni saksofonist Ian McDonald, njegov naslednik Mel Collins in violinist David Cross). Z njihovo pomočjo so vsi trije glasbeni mojstri dobili izvrstno podporo pri posameznih delih in končni rezultat je bil veličasten.
Album se odpre z naslovnim "Red", do konca razbeljenim inštrumentalom, ki je glavni razlog da je album še danes znan kot njihov najtrši sploh. S svojim razbeljenim in temačnim kitarskim rifom poslušalca v trenutku ponese v svet, kjer je človeško življenje že zdavnaj izgubilo vsako vrednost. Ob spremljavi številnih prehodov na Bruforodovih bobnih in kot vedno hitrega in drvečega Wettonovega basa (to delo vsebuje nekaj njegovih najboljših delnic na basu v celotni karieri). Ta legendarni inštrumental je tako rekoč definicija King Crimson. Napeto, apokaliptično vzdušje, kjer se čuti trda roka Velikega brata in je posameznik vsepovsod nadzorovan nikakor noče popustiti. Po uvodni dozi ponorelega ritma in razbeljenih rifov se delo sprevrže v nabor treh do štirih fantastičnih, na kitari bazirajočih, melodičnih linij, ki se zagnano butajo med seboj. Kar se njene same strukture tiče je "Red" skorajda popolna stvaritev; pravcata definicija perfekcije. Že ko se poslušalcu zdi, da se je prvi naliv rifov nekoliko umiril, se delo popolnoma spreobrne in sledi prehod, kjer se osnovni motiv znova in znova vrača do izteka kompozicije. Kakšna otvoritev albuma! Toda najboljše šele pride.
"Fallen Angel", melanholična in mračna balada, s svojim vzdušjem ponazarja padec človeške družbe v rod "padlih angelov" prek izvrstnega besedila o zakonu ulice oz. gangsterjih. John Wetton je tu v vrhunski vokalni formi. Uvod je dokaj umirjen ob spremljavi violine ter mirnimi kitarskimi pasažami nakar preraste v zlovešč klimaks prek Frippovih rifov in melanholičnega refrena. Wettonovemu vokalu, polnemu bolečine, se pridružijo pihala, Frippova "ponorela" kitara ter Brufordovi zavoji na bobnih. Nastopi prava kataklizma. Temu pa sledi eden najboljših prehodov v zgodovini rock glasbe ob katerem poslušalcu zastane duh. Fripp namreč ponudi ubijalsko melanholičen rif, ki se nato sprevrže v solažo epskih razmer. To je tudi vrhunec celotne kompozicije. V nadaljevanju ponovno nastopijo pihala, odličen Wettonov vokal in njegova rožljajoča linija bas kitare. Skladba se nato zaključi z daljšim iztekom, ki vsebuje na vsakem zvočniku med seboj razcepljene melodije: na enem delu lahko poslušalec sliši nekaj čudovitega melotrona, medtem ko na drugi strani lahko sliši odlično igranje korneta. To je še eno edinstveno in neponovljivo delo skupine, ki bo za večno ostalo v analih najboljšega kar je kdaj ustvarila. Vzdušje na albumu se tu nekoliko umiri hkrati pa nadaljuje tisto kar je že naslovna skladba tako dobro predstavila: najprej izgradi izjemno atmosfero in jo nato gnete skozi najbolj nenavadne možne oblike s popolnim sosledjem vokala in besedila.
"One More Red Nigthmare" je še eno odlično delo, ki na nek način vsebuje najboljše elemente prvih dveh skladb. Z njo skupina nadaljuje in potrjuje svojo razvejanost. Znova je v ospredju Frippov zlobni rifing. Hkrati pa ima ta kompozicija popolnoma drugačno direkcijo. Čeprav ponovno vsebuje zelo oster zvok, je ponovno čisto posebno delo katerega je sila težko okarakterizirati. S še enim uvodnim zlobim Frippovim rifom se nadaljuje s ponovno sijajnim Wettonovim vokalom, bogatim naborom pihal in žgočo ritem linijo (v drugem delu navdušujejo zlasti Brufordovi prijemi na bobnih). Delo vrvi od razno raznih jazzovskih elementov; od ritmičnih ploskov rok, nenavadnega zvoka cimbal ter odličnega dueta saksofonskih solaž gospodov McDonalda in Collinsa. Še ena sijajna kompozicija, ki po kvaliteti prav v ničemer ne zaostaja od prvih dveh.
King Crimson so bili že takrat predvsem skupina številnih improvizacij (sploh prejšnji album "Starless And Bible Black" (1974) je bil znan po tem). Zato pojav še ene odlične improvizacije imenovane "Providence" ni nikakršno presenečenje. V njenem uvodu prevladuje zlasti violina. Težko boste še kje našli tako nenavadno, a briljantno improvizacijo, kjer violina, bas in kitara igrajo tako nenavadno vlogo; gre za vrhunski jazz fusion. Sprva je bila to koncertna improvizacija, ki je bila verjetno nato v studiu še nekoliko spremenjena oz. dodatno obdelana. Čeprav kot improvizacija ne dohaja pretoka in intenzivnosti prvih treh del pa kljub temu vsebuje navdušujoče elemente, ki so popolnoma ograjeni od kakršnekoli karakteristične melodije ali strukture skozi svoje celotno trajanje. V prvem delu se sliši predvsem drgnjenje eksperimentalne Crossove violine ob znatnem prispevku improvizacij vseh treh članov skupine. S svojimi srhljivi zvoki ji uspe tisto, kar je tudi glavna odlika tega albuma: ustvariti neponovljivo vzdušje. V zaključku da improvizacija prostor celo nečemu, kar vleče na melodično linijo v interakciji basa in kitare. Nakar violina vse skupaj zaključi. Vsakič sem presenečen kako hitro mine ta osem minutna improvizacija.
"Starless" je eno izmed najveličastnejših del v njihovi zgodovini in nadvse primerno, epsko slovo skupine. Težko je izbrati najboljše delo na albumu, a če si katero zasluži ta naziv je to prav gotovo "Starless". Če je kdajkoli obstajal idealen način za slovo ene izmed najboljših skupin progresivnega rocka na svetu so ga King Crimson odkrili s tem čudovitim melanholičnim in veličastnim epom neverjetnih razsežnosti. Odpre se s sila melanholičnim uvodom na violini in melotronu, še celo bolj melanholičnim od "Fallen Angel". Prečudovitemu igranju Frippovega melotrona sledi Wettonov najboljši vokalni trenutek na albumu. Neizmerna bolečina, ki jo tu izžareva njegovo vokal me vedno znova pretrese. Ta občutek se ne da opisati z besedami, kar je poleg tega tudi posledica izjemnega besedila. To poslušalca preprosto odpihne s svojo lepoto in neverjetnimi emocijami. Toda to je šele polovica kompozicije! Po nekaj sekundah bo poslušalcu zmanjkalo sapo, ko bo zaslišal Frippovo solažo na eni struni! Da, to je res, Fripp preprosto igra solažo na eni struni, vedno in vedno znova, kar ustvarja skoraj hipnotično vzdušje. Nenadoma začne uporabljati tudi ostale strune (s tem da se vmes občasno še vedno vrača k tisti eni struni) in potem se mu počasi, počasi pridružita še ostala člana skupine. To napove posebna napetost, ko Frippova kitara postane nekolika glasnejša, Brufordovi zamahi po bobnih pa postanejo še nekoliko bolj tehnični. Skupina dviguje napetost iz sekunde v sekundo, nakar sledi del ko poslušalca privedejo do vrelišča napetosti. Temu sledi solaža na saksofonu. Ko se ta poslovi nastopi sekcija, kjer se naenkrat vse razpoči: Fripp, Bruford, Wetton ter ostali gostje tedaj preprosto ponorijo na svojih inštrumentih in ustvarijo definicijo kontroliranega kaosa. Ta naposled privede do sekcije, kjer pobudo znova prevzame saksofon. Ta prevzame čez tudi glavno melodijo melotrona, ki jo spremeni iz melanholične v tragično, veličastno, neverjetno…preprosto popolno! Po še nekaj zaključnih pasažah na violini in končnem izteku na melodiji, ki jo ustvarja saksofon se "Starless" zaključi. Zadnja minuta kompozicije je tako veličastna, da po vsakem poslušanju lahko čutim mravljince po celem telesu, česar se preprosto ne da opisati. Prav nič ne bom pretiraval če rečem, da gre za eno največjih umetnin v zgodovini človeštva.
"Red" ni samo ena največjih mojstrovin, kar so jih King Crimson ustvarili temveč celotne rock glasbe. Ob tem stopa ob bok "In The Court Of The Crimson King" (1969) kot eno izmed najboljših in najpomembnejših del skupine, ki tudi nadvse primerno zaokrožuje neko obdobje v njihovi zgodovini. King Crimson so, kot že omenjeno, že pred izidom albuma razpadli in skoraj sedem let jih ni bilo na vidiku, nakar so se popolnoma nepričakovano vrnili. Znova v čisto novi podobi in na bolj veličasten način kot si je mogoče zamisliti. "Red" tako ni pomenil konca legende o King Crimson kot je večina tedaj mislila, temveč zgolj konec nekega poglavja tako za skupino kot za rock glasbo. A o tem poglavju več v neki drugi recenziji. "Red" je brezčasna mojstrovina progresivnega rocka in rock glasbe nasploh, ki bo še dolgo navduševala s svojo brezmejno perfekcijo. S tem pa tudi sodi v zbirko vsakega resnega ljubitelja rock glasbe.
na vrh