Bil je raper, pred tem je pustil pečat na sceni s funky rockersko ostrino zasedbe Heavy Less Wanted, sedaj, po 40. letu starosti pa je čas za nekaj novega, sklepam? Dalaj Eegol, Ali En, po rojstvu leta 1973 v Kranju družinskemu krogu in prijateljem poznan pod imenom Ali Džafić, je človek, ki ga kljub številnim inkarnacijam, umetniškim ekspresijam, le stežka celostno dojemam kot eno samo osebo. Že nekdaj sem sumil, da ljudje, ki zmorejo naenkrat iz sebe stisniti visoke glasbene standarde, se ukvarjati z ilustriranjem, multimedijskim delom, spiritualizmom, obenem pa poleg novodobne bolj umirjene provokativne spiritualnosti, ki izziva ozkoglede in omejene zagovornike zgolj klerikalnega dela našega Govejega dola, ne morejo biti inkapsulirani zgolj v eni sami osebi. Dobro, isti človek ima tokrat več imen in poimenovanj, za kvalitetno ohranjanje umetniške distance ter v izogib tožbam tistih, ki jih je možno zelo lepo vreči iz ravnotežja zgolj s tem, da jim dokažeš večjo trdnost lastne hrbtenice, pa je bilo malce shizofrenosti najbrž nuja za uresničitev vseh visoko zastavljenih ciljev. Da ne bo pomote – talentiranega shizofrenika, ki ga predstavljam tokrat, osebno cenim, saj mi je leta 1994 slišana plošča Leva Scena nekaj tako izvirno ostrega, empirični dokaz, da je slovenski jezik ravno tako ostra za obračunavanje z benigno brezvezarijo univerzuma, vsi samooklicani glasbeni junaki pa so postali svetu razkriti kot popolni zlagani levaki, Ali En pa je na fenomenalni način iz sebe iztisnil ploščo, zaradi katere mi je postal rap dejansko tudi poslušljiv in všečen, Slovenija pa se lahko dejansko pohvali z enim izmed prvih ploščkov s pravo rapersko potenco. To je sicer preteklost, v letu 2013 pa je gospod Okrogli ocean (Dalaj v mongolčini polmeni ocean, Eegol pa krog) postal že kar pozabljen. Albumi Smetana za prijatelje, spiritualno-elektronski eksperiment plošče Red'a'red in povratniška raperska polomija albuma D'Rap so šle v pozabo hitreje kot lanski sneg, tako sem na nekdanjega enfant teriblea brez dlake na jeziku kar nekako pozabil, dokler ni v moje roke priromala plošča Recycleman.
Naj najprej podam neko splošno površinsko oceno o plošči Recycleman, ki se kiti z jamajško-rastafarjanskimi barvami – album je produkcijsko izjemno izpiljen, ležerni osrednjetočni univerzalni funky raperski izlet v bolj osrednotočne vode pa se ne odpoveduje povsem vsem predikatom in atributom preteklosti, namesto poduhovljenega in ne vedno razumljenega Dalaja pa izpod dobro brušene povrhnjice večkrat pokuka duh pokopanega Ali Ena. Recikliranja že preverjenih receptur izdelek Recycleman niti z imenom ne skriva, ker me pa kljub svarilu, da večkrat pogrete gobove juhe lahko škodijo želodcu, sem sam upal bolj na dober kvaliteten ričet, golaž ali pasulj, saj slednje mineštre tudi po večkratnem pogrevanju in reciklaži izpadejo lahko celo bolj okusne. Ker sta bila funk in rap pri glavnem krivcu za tokratni odmerek sicer svežega plesnega groovea na tapeti že pred pol veka, se človek vedno vpraša, ali je plošček lahko tako oster, potenten, trden in neposreden kot je bila Leva Scena, ali pa gre za obupan poskus po obujanju slavnega kadavra preteklosti, ker je seveda prav fino, da te po studijskem garanju po hrbtu potreplja še kdo izmed kritikov, založnikov, radijskih voditeljev in ti hvale ne servirajo zgolj prijatelji, ki kritiko preskočijo, da te ne bi užalili? Da ne bo pomote – album Recycleman je definitivno zelo poslušljiv izdelek, izlet po z Balkanom, seksom, sentimentalnosti preživete preteklosti začinjenem domišljijskem svetu internacionalnega kranjskega wunderkinda, ki je medtem že osivel in odrasel, pa se že od začetka dalje odpove politični noti in izpostavljanju česarkoli drugega kot plesni všečnosti. Opa Opa je balkanski ekvivalent latino ritmom chicano rapa, namesto rožljanja pušk, zaradi jeze in zagrenjenosti pričakovano škripanje zob pa je tokrat uvod precej mehkocuren in uživaško neškodljiv. Cekini padajo z neba je prvi potencialni hit, ki si tokrat za osredno materijo obdelave vzame zlato bleščanje denarcev, lep besedni tok Dalajevega pogleda na monetarne zakone in gravitacijski privlak recesije pa ne obremenjuje niti z zvokom niti s kakšno bolj žmohtno ubeseditvijo.
S slednjo se poskusi okititi fukotožni in celo pedagoško poučni komad Kako nataknt kondom, s katerim vas Dalaj pouči o spolnih boleznih in nadlogah. Super, saj mladina dandanes ne bere besedil in napotkov za lastno varnost, glasbi pa bi znali prisluhniti, ne? Vseeno mi komad nekako ne pride do živega, ker sem sam na plošči pričakoval dosti več šusa in ostrine, s katero se mi je Eli Enov prvenec zapisal globoko v dušo. Balkanijada se nato nadaljuje s slogom obdelava insektoidnih navad komarjev s skladbo Koomaraci, bilateralni skok iz ter na južno stran meje pa jezikovno lepo funkcionira, glavna potenca komada pa je v tribal fuziji ritma in ciganski godbi, s katero so svoj ščepec idejne podstati nedvomno pustili tudi Beats Antique. Verbalna diareja na rovaš krvosesovih prehranjevalnih navad teče brez zatikanja in naprezanja, sam pa raje kot pomenu sicer humorne štorije dajem poudarek sami ritmiki besed, ki lepo fura vzdušje dalje, začuda pa vas doslej še ni prijelo, da bi zaradi morenja plošček predčasno ustavili. Menim, da z odraščanjem in prehodom v krizo srednjih let pride pri moških tudi do mehčanja trdega kosa mesa, s katerim je bilo moč v preteklosti precej bolje poservisirati potrebe tako lastnega libida kot pričakovanja predstavnic nežnejšega spola. Ker bi bilo malce nezanimivo ali pa tudi eksibicionistično, če bi Dalaj tokrat besedičil o svojih posteljnih doživetjih iz časov zakonskega jarma, v katerem je sedaj, se je precej bolje vračati s časovnim strojem v obdobje rane mladosti, ko so bile sanje glavno vodilo življenja, poleg zlate dobe MTV-ja, kipenja hormonov in želje po izgubi nedolžnosti pa moški, ki je postal tako tudi legenda, pohvali z vsemi svojimi dosežki, videnji, doživetji – niti malo skromen ali kaj bolj prefinjen, pomislim, vsekakor pa Turbo Trdi izpolnjuje vse kriterije reciklaže na omenjenem ploščku.
Dalaj je zadnjih nekaj let svojo novo domovanje z ženo poiskal v Indiji, vonj po opojnih substancah hindusitičnih templjev, politeističnega univerzuma kastno razslojenega sveta, kjer je vsem skupna ljubezen do bollywooda in ritmike, plesa, pa v ploščo vplete skladba Jamiya. Elektro miks orienta in zahoda, Dalaj pa se z vnovičnim ponovitvenim tangom uvodnega besedičenja skladbe Start, da ne boste nanj pozabili, še enkrat predstavi. Za pretikanje kazalcev ur v čas zlate dobe nogometa poskrbi skladba Slovenia dala je gol, ekstatičnost s tretjo za marsikogar najpomembnejšo stvarjo na svetu (če sta prvi dve hrana in pijača) pa me nekako ne gane najbolj. Verjetno tudi zavoljo tega, ker mi za kos okroglega usnja prekleto »dol visi«, pomislim, atari metrika in sočen pridih osemdesetih pa Recycleman lepo ponavlja in vpihuje v vaša ušesa z determinirano odločnostjo. Pred kratkim sem si uspel ogledati Velikega Gatsbyja, v novi različici pa mi je v lepem spominu ostala predvsem hiper eksplozivna mešanica elektronike, ritma in starih melodij, ki so spomnili domala na zlato dobo charlestona, nekaj podobnega pa uspe poustvariti tudi skladbi Skateboarding. Retrospekcija je osrednja nit reciklaže, Dalaj Eegol pa je mosjter vračanja v zlato dobo – vsaj, kar se zvoka tiče, vsebinsko pa bi dajal dobi in času ter kontekstom, verjamem, vsak svojo lastno vsebino in metafore. Peace je anglo-italijansko-frankofilsko žgoleči smooth jazz longue trip, po katerem pa se Dalaj odloči v zgodbo, ne vem kako, vplesti še ultramaratonskega cvičkarja, kateremu se je smejala vsa Slovenija, pa mu je vseeno uspelo doseči in preseči vse tisto, kar nikomur pred njim ni uspelo. Martin Strel (Water Funk) ne ve, ali bi bil poklon junaštvu vrlemu Dolenjcu ali bi ga raje osmešil do konca z zgolj popisom njegovih doseškov. Banalno je, da potrebujem dokazovanje svoje veličine zgolj z uspehi in dosežki ljudi, ki si drznejo poseči za sanjami, če pa jim kaj ne uspe, nanje prekleto hitro pozabimo. Prav proti pozabi pa se tokrat bori Dalaj. Lounge trip nadaljuje skladba Luka Piran, Dalaj pa, kot bi popolnoma padel v Morcheeba groove, naprede nov niz rim, tokrat posvečen nadarjenemu basistu Luki Ličenu (ne vem sicer, ali Dalaj misli na basista zasedbe Istranbul ali koga drugega).
Red Hot Chili Rappers je, kar zadeva lucidnost, vseeno bolj jasen in neposreden, anglofilski moment klanjanja novodobni kulturi, pa ne daje toliko začinjenosti, kot bi jo od rdečega peklenskega predstavnika paprik pričakoval, prazno besedičenje na prvo žogo pa, razen z ritmom, ne zadene v sam center srca, zaradi katerega bi lahko napredel verze hvale. Language Shit je, podobno kot predhodnik, ritmično polnilo, razmejitveni most med vsebino in iztekom v praznino, nič, vakuum misli, ker pa je nekako potrebno zapolniti čas ter podaljšati minutažo plošče, so bila tovrstna polnila popolnoma pričakovana. Tudi instrumentalni zaključek s skladbama Slovenia dala je gol in Turbo Trdi ne dajo neke smiselne pike na i in plošček retrospektivnih snetimentov se izteče v precej mlačen zaključek. Sposodil si bom misel enega bolj potentnih in vsebinsko polnejših hitrobesednih rimarjev na Slovenskem – novomeškega oratorja per excellance N'Toka. Kot je nekoč povedal v enem intervjuju, je bila nekoč davno raperska, hip hoperska scena precej bolj bogata in številčna. Vsi so nosili preširoke hlače, kape s šiltom in si okoli vratu vesili debele vence zlatih verig, da bi »bili in«. MC-jev takrat ni manjkalo, domala skoraj vsi pa so bili deležni svojih dveh minut slave in pozornosti, kar naenkrat pa je prišlo do hitrega preobrata, med katerim so vsi mladci in mladenke slekli svoje uniforme ter presedlali na kaj trenutno aktualnega. Raperji in MC-ji pa so, v želji, da bi bil pod njihovim odrom sploh kdo, presedlali na mlačne osrednjetočne, radijskim valovom všečne flancarije, ki nimajo s samo esenco rapa in kvalitetne ostrojezične kritike, nič skupnega. Od takih se distancira tako N'Toko in ostaja zvest undergroundu, tematsko sočnemu rapu z jajci, nekateri drugi pa so s svoje jeklene poti namenoma zašli, nanjo pa se ne znajo popolnoma suvereno vrniti. Med takimi je tudi Dalaj, ki je sicer sposoben ustvariti dobro produciran plošček, ki pa mu prav jajc precej manjka. Recycleman je tako samo še en poskus ugajanja in všečnosti, razen parih svetlih glasbenih trenutkov pa je na albumu bolj malo temeljev, na katerih bi bilo moč vnovič postavljati zgodbo o uspehu, ki ga je Leva Scena zmogla ohranjati toliko časa. Nekako, če smem biti malce sarkastičen, se mi vse bolj dozdeva, da je na prej tako osovraženo in kritizirano sceno s premenami lastne identitete, sporočilnosti, smisla in poslanstva nevede prestopil tudi sam Dalaj, žal pa je zavoljo tega ostalo bore malo kredibilnosti, zaradi katere je nekoč davno imel Ali En za takrat mlečnozobo mularijo tako velik pomen. Reciklaža že slišanega in videnega je torej le komercialni poskus, eksperiment, zaradi katerega se Dalaju ni potrebno sramovati, vseeno pa imam občutek, da bi na kaj takega Ali En leta 1994 mastno, kvalitetno in predvsem kritično pljunil. Gre torej za stvar časovne distance, okusa in osebnih preferenc, o vrednosti reciklaže pa bi raje govoril čez deset let, če bo Recycleman ta test časa, seveda, preživel.
na vrh