Z "Recycled" so legendarni angleški progresivni rockerji Nektar, kateri so bili med drugim znani po tem, da so zaradi nižjih davkov večino svoje studijske kariere preživeli v Nemčiji, ustvarili še zadnjo veliko mojstrovino, ki se je v anale progresivno rockerskega sveta zapisala predvsem po napredni rabi sintetizatorskih tekstur s strani edinega gostujočega glasbenika v dosedanji povesti skupine, ameriškega mojstra Larrya Fasta (Synergy, Peter Gabriel). Fast, katerega so k sodelovanju povabili pred začetkom ameriške turneje, si je že prej ustvaril sloves sintetizatorskega inovatorja, tudi zaradi sodelovanja z legendarnim sintetizatorskim pionirjem Robertom Moogom pri razvoju prvega polifoničnega sintetizatorja (prvi izmed elektronskih klaviatur, ki so bile sposobne simultano igrati več kot eno noto). Njegove spretnosti so se izkazale za zlata vredne in so še dodatno oplemenitile že tradicionalno eklektičen zvok skupine.
"Recycled" nadaljuje njihov trend ustvarjanja albumov, ki so si bili med seboj slogovno precej raznoliki, a obenem vsebovali tisti prepoznavni Nektar zvok. Po zaslugi vnosov razkošnih orkestralnih aranžmajev še nikoli niso imeli tako simfoničnega zvoka, kar jih je najbolj v njihovi karieri približalo simfo prog rockovskim skupinam kot so denimo Genesis, Yes in ELP. Na drugi strani številni elektronski vzorci Fastovih sintetizatorjev zagotavljajo povezavo s space rockovsko preteklostjo. Poleg vsega tega ne manjka prefinjenih jazzovskih fines na klavirju, medtem ko Albrightonove kitarske poteze vzpostavljajo povezavo s svetom funka in trdega rocka. Mešanica vseh naštetih sestavin zagotavlja zvokovno najbolj bogat album v karieri skupine.
Besedila tudi tokrat vzdržujejo njihovo zanimivo, znanstveno fantastično, konceptualno tradicijo in pripovedujejo o kozmičnem recikliranju človeškega onesnaževanja za katerega morajo v prihodnosti skrbeti nenavadne kibernetične entitete, če želijo preprečiti končno katastrofo. Ekološko obarvani koncept v katerem se skriva pikra kritika na račun nezdravega človeškega odnosa do narave je v današnjih, ekološko čedalje bolj ozaveščenih, časih še posebno aktualen. Navdih za koncept so menda dobili med ameriško turnejo, ko so bili šokirani nad količino nastlanih smeti vseh vrst, katerih se je trlo po vseh mogočih vogalih.
Namesto ene skladbe čez dve strani LP-formata kot so to storili na "Remember The Future" (1973), svojem drugem najbolj čislanem albumu, je koncept "Recycled" lepo razporejen prek zbirke številnih med seboj povezanih skladb, ki se brez presledkov prelivajo ena v drugo, zato se lahko upravičeno govori tudi o konceptualni suiti. Nekateri motivi se v nadaljevanju večkrat ponovijo, kar prav tako nakazuje konceptualno naravo albuma. Vsaka izmed skladb vsebuje specifične odlike, zato je nemogoče izpostaviti vrhunce albuma, zagotovo pa si bo vsak sčasoma izoblikoval svoje favorite. Vzdušje je, konceptu primerno, nadvse epsko, čemur se gre poleg pompoznih orkestralnih aranžmajev, bravuroznih kitarskih potez in odličnega petja zahvaliti tudi prepričljivemu vnosu ženskih zborovskih vokalov v ključnih trenutkih albuma.
Nektar niti za sekundo ne slepomišijo in že z uvodnim "Recycle" napovejo v marš čiste simfo prog rockovske orgije, kjer se med seboj prelivajo mogočni klaviaturski aranžmaji, udarni kitarski rifi in dramatično Albrightonovo petje, vse skupaj pa je podkrepljeno z visoko eklektično ritem ritem linijo. Sledi neposreden prehod v neverjetno dinamični inštrumental "Cybernetic Consumption", kjer se zvočni motivi spreminjajo iz sekunde v sekundo. Po skorajda avantgardnem začetku z elektronskimi vragolijami na sintetizatorjih in temperamentnimi, trdo rockovskimi kitarskimi pasažami, vpade fantastični simfonični motiv, kateri se po krajših jazzovskih vložkih z vso močjo in še večjim efektom še enkrat ponovi. "Recycle Countdown" s pomočjo osupljivo srčnega, predvsem pa melanholičnega Royevega petja nadaljuje uvodni "Recycle" motiv. "Automation Horrorscope" vsebuje pravcato futuristično vzdušje za kar poskrbijo barviti elektronski meandri in robotizirana naracija, medtem ko naveza razposajenih, trdo rockerskih kitarskih pasaž in jazzovskih bobnarskih prehodov zagotavlja prisotnost klasičnih Nektar fines.
Z vnosom dramatičnega Royevega vokala in prefinjenim prehodom v "Recycling", kjer oblikujejo krajšo akustično melodijo pred vnosom pompoznih simfoničnih linij, poskrbijo za nepričakovano duhovit vložek, katerih na albumu sicer zlepa ne zmanjka. "Flight To Reality" je dramatično in ritmično izdatno navito stopnjevanje pred ključno skladbo albuma, kjer ponovno kraljujejo simfonična duhovičenja na klaviaturah in srce parajoče petje. Sledi vizionarska mojstrovina "Unendless Imaginations" na kateri se s polnimi jadri podajo v svet fantazijske epike in veličastne orkestracije. To poslastico na kateri uporabijo celo ženske zborovske vokalne harmonije bi se lahko razglasilo kot centralno, če že ne ključno delo albuma in najbolj pompozno stvaritev njihove kariere. Na njej se lahko jasno sliši od kod so približno petindvajset let kasneje ideje za svoje pompozne umotvore črpali določeni power/simfo metalski bandi ala Rhapsody Of Fire in to ne samo po inštrumentalni plati, temveč tudi po izposoji veličastnih zborovskih vokalnih linij, katere poskrbijo za neverjetno epsko vzdušje. Royeovo petje se lahko na tem mestu brez zadržkov razglasi celo za najboljše v njegovi karieri. Epsko-baročnemu veličastju sledi kontrastni, space rockovsko zasoljeni, drugi del, kjer se mešajo disonantni elektronski zvoki.
Na "Sao Paolo Sunrise", ki govori o mestnem smogu sredi sončnega brazilskega mesta, nadaljujejo z ambientalnim sproščanjem elektronskih zvokov, nakar s pomočjo naveze med duhovitim kitarskim rifom, zborovskimi harmonijami in odločnimi bobnarskimi zamahi postopoma izgradijo še en veličasten simfoničen motiv. Slednji s pomočjo razposajenih basovskih linij sčasoma prelevi svojo zvočno naravo v funkovsko smer. Naslovu skladbe primerno začne vladati pravcato temperamentno-poletno latinsko vzdušje ob katerem bi se lahko dalo celo zaplesati. "Costa del Sol" je še ena skladba številnih mavrično začinjenih, nepredvidljivih odlik. Uvodnim zborovski harmonijam sledi prefinjena fuzija jazza in funka z nekaterimi odličnimi solističnimi potezami na klavirju ter odebeljeno podlago basovskih linij. Tu se sicer nadaljuje latinsko vzdušje prejšnje skladbe, a pompozne zborovske harmonije in vmesne simo-trdo rockovske eksplozije že izgrajujejo tisto klasično Nektar dramatiko ob kateri si sladokusci najraje oblizujejo prste.
Klasika "Marvellous Moses" se zlahka uvršča med vrhunce albuma in je morda tudi najbolj prepoznavna skladba z njega. Prehajanj med funkovskim ritmičnim stopnjevanjem in epskimi motivi je v izobilju, medtem ko najboljši trenutek predstavlja izdatno kompleksni srednji del skladbe, kjer nastopi pravcata fusionistična orgija, da ne rečem srdit spopad inštrumentov. Mojster Fast s številnimi solističnimi ekspadami na svojem sintetizatorskem kraljestvu vnovič prekosi samega sebe, medtem ko mu Freeman na drugi strani prepričljivo sledi na nekoliko skromnejšem klaviaturskem zaledju s čimer ustvarita osupljivo bogat simfoničen zvok. Veliki finale, neverjetno melanholični "It's All Over", je praktično idealen zaključek tega odličnega albuma. Tu Roye dobi še eno priložnost, da se z izjemnim petjem izkaže kot eden izmed čustveno najbolj izraznih pevcev svojega časa, medtem ko orkestracija v ozadju stopnjuje pretresljivo žalostno, da ne rečem poslovilno, vzdušje. Zaključni del skladbe, kljub temu ni tako melanholičen, saj vnos elegantne akustične melodije in "angelskih" zborovskih harmonij ustvari ambientalno sproščujoče, skorajda dvigujoče ozračje.
S fantastičnim "Recycled" so se Nektar še zadnjič dotaknili progresivno rockovskih zvezd ter v vseh pogledih doživeli svoj artistični vrhunec, ki se po kvaliteti lahko postavi celo ob bok "Remember The Future". Kratkotrajni pakt s klaviaturskim čarodejem Larryem Fastom se je v vseh pogledih izkazal za sanjsko potezo, zato je škoda, da je bilo to edino medsebojno sodelovanje. Nektar so ob izidu "Recycled" doživljali tudi vrhunec popularnosti in za kratek čas postali celo bolj popularni v ZDA kot v Nemčiji s čimer se je lahko pohvalila le redka evropska progresivno rockovska skupina sedemdesetih. Zato ne preseneča, da so za nekaj let odločili preseliti studijsko lokacijo v New Jersey. Po "Recycled" je žal sledil neizbežen artistični in komercialni zaton, čemur je v marsičem botrovala nepremišljena in ob tistem času nedvomno šokantna Albrightonova poteza, da se za nekaj časa odpočije od napornega studijskega in koncertnega udejstvovanja. Kasneje se bo sicer vrnil, a ne prej preden bodo posneli edini album na katerem ne nastopa ključni ustanovni član skupine.
na vrh