»Recital of the Script« je dvojni koncertni album v režiji legend progresivnega rocka Marillion, ki je prvotno, 'davnega' leta 1983, izšel v obliki VHS-a in nato šele leta 2006 tudi kot DVD. Na dvojni CD verziji iz leta 2009 je ujet poslednji večer turneje iz leta 1983 na kateri so Marillion predstavljali svoj kultni prvenec »Script For a Jester's Tear« (1983). Ta poslednji nastop z originalnim bobnarjem in ustanovnim članom Mickom Pointerjem (kasneje je ustanovil skupino Arena) v postavi se je zgodil 18. aprila 1983 v Londonu sredi legendarne dvorane Hammersmith Odeon. Poleg Pointerja, kateremu so bili po zaključku turneje 'šteti dnevi' pri Marillion, so band, ki je izdal prej omenjeni prvenec, sestavljali še škotski pevski veseljak Fish, kitarski velemojster in ustanovitelj skupine Steve Rothery, spretni basist in spremljevalni pevec Pete Trewavas in klaviaturski prebrisanec Mark Kelly.
Seznam koncertnih izvedb na »Recital of the Script«, se pravi koncertna 'setlista', je bila sestavljena iz vseh skladb, ki se nahajajo na »Script For a Jester's Tear« ter tudi skladb, ki so izšle na EP-ju »Market Square Heroes« (1982). Marillion tedaj niso imeli veliko razpoložljivega materiala, tako da so razen »She Chameleon«, katero so izvajali še preden je uradno izšla na albumu »Fugazi« (1984) in škotske himne »Margaret« izvedli vse kar so imeli 'na zalogi'.
Fish in tovarišija so bili na zaključni večer turneje odlično razpoloženi, kar pomeni, da so iz sebe iztisnili maksimum. Kdor pozna lik in delo kultnega škotskega gorjana ne bo presenečen ob podatku, da so njegove pevske interpretacije posameznih Marillion standardov tudi med tem vsekakor zelo pomembnim nastopom žarele od izjemne strasti in poetičnega zanosa. Eden najboljših odrskih motivatorjev in zabavljačev v povesti progresivnega rocka že od prve sekunde srceparajočega epa »Script For a Jester's Tear«, kateri je zelo zvest studijskemu izvirniku, priredi nepozaben teater. Pri tem so mu v izjemno pomoč Rotheryeve razvejane in pogostokrat izrazito subtilne kitarske variacije, Kellyeve melodične plasti sintetizatorjev, Trewavasove razgibane bas linije in tudi Pointerjevi solidni bobnarski krošeji, čeprav se s Fishem nikoli nista pretirano marala, kar je posledično pripeljalo do bobnarjevega relativno nepotrebnega slovesa.
Še bolj prepričljivo izpade izjemna verzija neusmiljene socialne satire »Garden Party«, ki brije norce iz britanskega plemstva, kjer publika še posebno aktivno sodeluje pri prepevanju posameznih verzov. Londončani še posebno navdušeno odpojejo kontroverzno besedo »fucking« zaradi katere so imeli Marillion ob izidu singla in videa »Garden Party« številne nepotrebne zaplete. »Three Boats Down From The Candy«, relativno obskurna, a vseeno zabavna stvaritev, ki je originalno izšla na EP-ju »Market Square Heroes« je v uvodu pospremljena s Fishevim 'barsko začinjenim' pripovedovanjem zgodbice iz njegovega otroštva. Škotski gorjan s svojim značilnim, močnim naglasom pripoveduje o svojih otroških in kasneje adolescentnih obiskih plaže, ko je med iskanjem rakovic ugotovil, da te zelo rade zlezejo v ženske kopalke. Lahko bi se reklo, da je bila to še ena odrska navada, katere se je poleg sicer izrazito keltsko naravnanega barvanja obraza in maskiranja naučil od Petra Gabriela (ex-Genesis).
»The Web«, 12-minutna epska mojstrovina in eno najtrših del v povesti skupine, je lahko označena za vrhunec prvega diska »Recital of the Script«, kar še posebno velja za Rotheryevo nepozabno, gastronomsko solažo v srednjem delu. Tudi tokrat si Fish v uvodnem delu vzame dve minuti za pripovedovanje kratke zgodbice o njegovih vrtnarskih prigodah pri čemer se na duhovit način mimogrede spomni še na Roberta Planta (Led Zeppelin). Vsi med publiko niso bili enako razpoloženi za Fisheva duhovičenja in tako se nekdo izmed njih zadere »schwein« (nemško za prašič). Namesto, da bi takemu primitivcu pošteno preštel rebra se Fish ob tem samo zasmeji in nadaljuje s pripovedovanjem zgodbe. Marillion v tem večeru niso pozabili niti na suvereno izvedbo skladbe »Charting the Single«, B-strani singla »He Knows You Know«, še najmanj zanimive stvaritve iz njihovega zgodnjega obdobja. Tudi zimzelen »Chelsea Monday« je izveden v najboljši možni luči in poskrbi za zmagovit zaključek prve polovice koncerta oziroma prvega diska.
Drugi disk se odpre z že prej omenjenim »He Knows You Know«, melodramatičnim svarilom o posledicah jemanja drog s katerimi se je Fish spopadal vse do svojega odhoda iz skupine. Tudi tu ne gre brez pobalinskega duhovičenja, saj karizmatični pevec publiko opomni, da je bil to njihov prvi single in da so vsi njegovi prijatelji pa tudi mama pričakovali, da bodo z njim prišli na vrh britanskih lestvic ter se na njegovih krilih znašli v popularni glasbeni oddaji 'Top of the pops', kar se seveda ni zgodilo. Fisheva strastna pevska predstava si vnovič zasluži čisto desetico, saj gre za eno izmed tistih skladb v katerih opisuje samega sebe. Z imenitno verzijo pacifistične 14-minutne klasike »Forgotten Sons« opozorijo publiko na severnoirski konflikt in krvave ulice Belfasta pri čemer Fish posebej opomni zbrane v dvorani, da ne gre za politično skladbo. Ne pozabi omeniti, da je Mark Kelly po rodu Irec (rojen v Dublinu), kar pomeni, da imajo posamezni člani banda v 'območju konflikta' tudi sorodnike. Le kdo bi lahko boljše odigral vlogo verskega fanatika kot karizmatični odrski zabavljač. Izvedba nepozabnega antema »Market Square Heroes« s katerim so Marillion leta 1982 napovedali zmagoslavni pohod novega vala progresivnega rocka je v obdobju s Fishem vselej predstavljal emocionalni vrhunec koncerta in tako je tudi tokrat.
Najboljše pa nastopi čisto na koncu in sicer izvedba 19-minutnega super epa »Grendel«, najbolj ambiciozne, če že ne najbolj izvirne (številni ji očitajo pretirano podobnost z Genesis super epom »Supper's Ready«) stvaritve Fisheve ere, ki pripoveduje dobro znani srednjeveški ep o močvirski skandinavski pošasti Grendel, le da so tokrat perspektive nekoliko zamenjane. Beowulf je odrinjen na stran in zgodba se pripoveduje s stališča pošasti, ki vidi v danskih Vikingih krvoločne osvajalce in zatiralce tradicionalnega načina življenja.
»Recital of the Script«, enega njihovih najboljših koncertnih dokumentov, imajo vsi ljubitelji Fish era Marillion že zdavnaj v svoji zbirki, medtem ko si vsi tisti ljubitelji progresivnega rocka, ki ravno ne sodijo med kdo ve kako strastne zbiralce koncertnih izdaj ta album preprosto morajo omisliti. Produkcija je odlična in ravno ne preveč 'spolirana', da bi vse skupaj izpadlo pretirano studijsko in sterilno, temveč koncertni duh ves čas ostaja obče prisoten. Koncertnih Marillion dokumentov z Mickom Pointerjem v postavi je na voljo zelo malo, zato je vsakršen koncertni posnetek banda v letih 1981 (leto, ko se jim je pridružil Fish), 1982 (leto, ko se jim je pridružil Pete Trewavas) in 1983 na moč dobrodošel.
na vrh