Dance Mamblita: Reciklejšon

Dance Mamblita ostajata netipična in to v času ko je tipično še kako aktualno, ko so naša slušala dnevno izpostavljena bombardiranju z raznorazno glasbeno navlako. Kar seveda ne pomeni, da sta strica kaj posebej inventivna, kot v prvi vrsti predvsem "neprilagojena". Na njuno srečo seveda! Obalni dvojec, ki sestoji iz brhkih telesc Andreja Šika in Borisa Beštjaka, se še kar napaja iz sicer ne ravno spektakularne dvoigre enostavnega brnenja bas kitare in bazične ropotarije bobnov, ki jo včasih nadgradijo gravirani vokalni izbruhi. S tem preprosto ostajata zvesta glasbenemu "mazohizmu", ki sta ga v tok spravila že z istoimenskim prvencem "Dance Mamblita".

"Reciklejšon" je v mnogočem pravzaprav logično nadaljevanje te ekspanzije minimalizma, ki se brez kančka obžalovanja napaja iz klenih derivatov rock & rolla! Skupnih žanrskih imenovalcev je tule na pretek, od nevsiljivega ter s tem dovolj dostopnega alternativnega rocka, verižnih namigovanj v smeri hard cora ter seveda vse do nujnega punkovskega razgibavanja. Ognjevita žanrska mešanica, kateri pa nezanemarljivo bero življenjske energije jemlje dokaj spravljivo produkcijsko pakiranje, ki "Reciklejšon" postavlja v kategorijo manj pretresljivih studijskih izdelkov. Kakšen bolj spontano izluščen krik godbenega purizma, ki bi intenzivneje zdražil erogene cone pretežno neprilagojenega poslušalca, tukaj gotovo nebi bil odveč. Namesto omenjene pa nas o prvinskosti zaman prepričuje plašno trzanje basovske opne, ki namesto želenega garažnega priokusa streže s sterilnostjo kakega podpovprečnega demo posnetka. Tudi zagnano gnetenje basovskih strun, na hitro poplaknjeno s distorzijskim efektom (kot recimo na jeklenem jurišniku "Robert Smith) v tem pogledu ne uspe odpraviti grenkega priokusa.

Ne gre pozabiti, da imamo pri "Reciklejšon" še vedno opraviti z duetom, kar pomeni, da "Mamblitin" plesni rajon (beri: glasbeno izrazni manevrski prostor) ostaja razumljivo skrčen. Prej omenjeno obmetavanje z raznobarvnimi žanrskimi odtenki je gotovo eden od prijemov, s katerim se strica predvidljivo ogibata suhoparnemu vrtinčenju okoli ponavljajočih skladbenih form in oblik. Tovrstno vselej tvegano igračkanje pa vžge le mestoma, z največ zapomljivega dekora že na uvodni "Reciklirani", kjer svoje pristavi tudi mnogojezična vokalna štukatura. S pravcatim ognjemetom godbenih presežkov (glede na razmere) postrežeta bežna "Žvrkanjao" in ni manj frantična "Extremizam". Številne druge cvetke, ki bolj kot ne ravnodušno bivakirajo na ostanku albuma, žal nimajo te sreče. Tukaj velja izpostaviti predvsem vsebinsko osiroteli stvaritvi "Matija" in dolgočasno banalnost "Bmk" (po domače kar "boli me kurac"), katerima tudi po intenzivnem prežvekovanju ne uspe iztisniti kaj več od neizrazite, pravzaprav brezokusne glasbene abstraktnosti, za povrh do višine vratu namočene v mlakužo tipičnega slovenskega cinizma.