Dolgih sedem let je trajalo, da so prvaki drink'n'rolla The Drinkers od sebe spravili nov album. Od izida zadnjega ploščka »Hajdi« se je v taboru skupine marsikaj spremenilo, tu pa gre tudi iskati razloge za (pre)dolgo studijsko odsotnost. Drinkersi so se za sodelovanje zahvalili pevcu Makiju in kitaristu Kozi, medse pa so sprejeli povratnika Kolija na vokalu in Primoža na klaviaturah ter novinca za bobnarsko baterijo, vsega spoštovanja vrednega glasbenika Klemna Marklja. Stari znanci so dali času čas in preko številnih odigranih koncertov znova začutili eden drugega, sočasno je začel nastajati nov material, ki je zorel in dozorel v prvi polovici aktualnega leta, ko so splavili svoj skupno sedmi studijski plošček »Recidiv«.
Prav povratniki so v skupino prinesli svežega vetra! Drinkersi so na »Hajdi« tudi pod vplivom takratnega članstva zajadrali v punk rockerske vode in izdali najbolj distorziran album svoje kariere, z »Recidivom« pa se siromašnejši za eno kitaro, a zato okrepljeni z zvokom klaviatur vračajo na stara rock'n'roll pota, ki jih je davno tega v navezi s hudomušnimi alkoholno razvratnimi besedili ustoličil med slovensko rock elito. Elito v dobrem pomenu te besede, torej v smislu pristnega pristopa, ki jih je ponesel daleč, v nasprotju z danes vse prevečkrat zlorabljenim pomenom, ki zajema razne koritnikarje, iz katerih Drinkersi tako zelo radi brijejo norca! Velik trenutek je za skupino napočil pred tremi leti, ko se je v njihovo sredo vrnil Sandi Kolenc - Koli, zimzeleno prvo grlo skupine. Iz zdravstvenih razlogov v svoje grlo že dolgo ni več zlil nič žganega, še vedno pa gre za tistega istega možakarja, ki vihti motorko in s karizmo triglavske veličine bendovo kolesje žene naprej. Stari dobri Koli je torej spet vprežen, Drinkersi so si z njim povrnili v preteklosti kanček načeto kredibilnost, roko na srce lahko samo iz njegovih ust besede »Trboule so zakon, na mostu je znak, prepovedan vstop bedakom!« zvenijo pristno in domače.
»Recidiv« ja napram predhodnjiku mnogo kompaktnejši, saj skupek enajstih skladb ponuja povratniško potovanje v bendov klasičen zvok, kakršen je na njihovih albumih vel vse do »Prohibicije« (2003), brez bojazni po pretiranih punkurskih ali celo metalskih ekspadah. To seveda ne pomeni, da sta slednja elementa popolnoma izpuščena! Komad Nenormalna ne more skriti Likarjevega punkovskega koketiranja, agresivni F.A.S. z odebeljeno Mutvarjevo bas linijo pa v spomin prikliče vselej dobrodošle razgrajače Motörhead, a tudi slogovno najbolj odstopajoči momenti albuma še vedno sledijo prepoznavnemu igrivemu pridihu trboveljsko-ljubljanskih nalivačev.
Drinkersi bi ne bili Drinkersi, če skozi besedila ne bi pripovedovali komičnih štorij malega nebogljenega človeka. Znova so obdelali Mafaldino življenjsko zgodbo, nič bolje je ni odnesla niti Huda baba, neškodljivih potegavščin družbene note je poln tudi Pilatus z vmesnim »gostovanjem« prečastitega kardinala Rodeta. Album (presenetljivo) ne vsebuje nobene antemične alkoholne himne, kar je v bendovi diskografijski zgodovini novost. Jasno, Kolijevo trezno stanje duha se je raje kot stari ljubezni posvetilo splošnim družbeno kritičnim temam, s Trboulam nista izostala niti zdrava mera domoljubja in poklon lokalnemu revirju, vzporednica z Orleki je tu več kot samo na mestu.
Ob poslušanju »Recidiva« ni težko ujeti izjemne kemije, ki skupino preveva ob posedovanju klasične inštrumentalne naveze kitara / klaviature. Primož svojo recepturo od komada do komada spreminja, tako je njegov pristop mestoma poskočni boogie rock'n'rollovski, spet drugič, kot denimo v Debelih avionih, pa so klaviature kot pregrinjalo položene na osnovno kitarsko frazo. Večinski skladbopisec, kitarist Robert Likar, si je v Avionih privoščil tudi spodobno solo točko, kar je pri Drinkersih zaradi njihovega podzavestnega sledenja prvinski rock'n'roll kulturi redkeje slišan element. Eden kompozicijsko zanimivejših komadov je naslovni Recidiv z neločljivim prepletom kitic in refrenov, nalezljivost katerega kar noče izpuhteti iz ušes! Trboule kot spomenik najpolnokrvenejši retoriki skupine s kitarskim »drive-om« Desetih jagrov vsebuje vso filozofsko preprostost načela »več je manj« - še en dokaz, da ni bojazni, da se »Recidiva« skozi čas ne bo prijela oznaka klasičnega ploščka Drinkersov. Album prvič v dvajsetletni zgodovini benda sestoji izključno iz avtorskega materiala, ki so ga znali prekaljeni glasbeniki še enkrat več zapakirati v jasno definirano poslušljivo celoto, zato bo brez dvoma postal obvezen kos pohištva slehernega spremljevalca skupine.
na vrh