Billy Idol, nekdanji pevec upokojenih britanskih punkerjev Generation X, je že kmalu po izjemno uspešnem začetku samostojne poti s prvencem, ki je izšel leta 1982, postal glasbeni fenomen posebne vrste in eden izmed prvih zvezdnikov tedaj še popolnoma sveže MTV. Idol je v navezi s kitarskim virtuozom Steveom Stevensom ter producentom Keithom Forseyem v osemdesetih ustvaril tri imenitne solo albume, ki še danes predstavljajo vrhunec njegovega ustvarjalnega opusa. Najbolj briljanten trenutek njegove kariere je brez dvoma predstavljal album »Rebel Yell« iz leta 1983, kjer je bila sleherna skladba po kakovosti posebno poglavje zase, medtem ko so še posebej izstopali vsi štirje hit singli, ki so od tedaj postali obvezen del njegovega koncertnega repertoarja.
Billy, ki za razliko od večine svojih punk vrstnikov nikoli ni skrival, da so bili njegovi glavni vzorniki The Beatles in Rolling Stones, je na »Rebel Yell« z redko videnim smislom za združevanje dveh glasbenih svetov združil svojo uporniško pevsko držo z izjemno zvočno sofisticiranostjo. Na »Rebel Yell« je bilo uporabljene veliko različne sintetizatorske tehnologije in sintetičnih efektov, značilnih za osemdeseta, vendar Billy pri tem ni pretiraval in je znotraj svoje unikatne mešanice trdega rocka, novega vala in post-punka uporabil ravno pravšnjo količino sintetizatorskih tekstur, da sta bila s kitarskim mojstrom Stevensom v produkciji vselej najmogočnejša faktorja celotnega zvočnega kolaža. Prav tako je bila večina aranžmajev obogatenih s hipnotično-melodičnimi refreni, kar je pomembno vplivalo na njihov nagli zimzeleni status.
Naslovna skladba, ki je še dandanes nepozabna uporniška himna, katera med seboj povezuje ljubitelje številnih različnih glasbenih žanrov od novovalovcev do metalcev, je bila že ob izidu huronska uspešnica. Ta imenitni hit, kjer se Stevensove dinamične kitarske fraze odlično prepletajo z barvitimi sintetizatorskimi teksturami, medtem ko jih povezuje Idolov avtoritarni, popolnoma specifični vokal, se kar bohoti od uporniške energije in agresivne potentnosti, kar pripelje do vrhunca v predrznem refrenu. Idejo za naslov ene izmed njegovih največjih uspešnic je Billy menda dobil med druženjem s člani Rolling Stones, kateri so ravno tedaj za mizo nazdravljali z ameriškim viskijem znamke 'Rebel Yell'. Skladba »Daytime Drama«, ki vsebuje skorajda dance ritmični utrip, je prepojena z nekoliko bolj umirjenim, romantičnim ambientom, kljub Stevensovim dokaj agresivno razpoloženim kitarskim frazam.
Še dandanes je zelo težko izbrati vrhunec tega odličnega albuma, pa vendar si prav posebno priznanje zasluži nesmrtna balada »Eyes Without a Face«, ki je popolnoma drugačna od preostalega materiala na »Rebel Yell«. Odpre se z eteričnimi aranžmaji na sintetizatorjih, prek katerih se kmalu izoblikuje izrazito nostalgična in romantična atmosfera. To je bil drugi veliki »Rebel Yell« hit, ki je bil pospremljen z nagrajenim, nadvse slikovitim videom, zaradi katerega je moral Idol na operacijo oči, ker so se slednje med agresivnimi temperaturnimi spremembami spojile z njegovimi kontaktnimi lečami. Ena najbolj slikovitih skladb v Billyevi karieri se ponaša z neverjetno subtilno pevsko predstavo v režiji tega vokalnega kameleona. Vrhunec predstavlja nostalgični refren, kjer se Idolu v ozadju pridružijo ženske vokalne harmonije v domeni njegove tedanje srčne izbranke Perri Lister, medtem ko se simfoničnim zavesam pridruži tudi odlična Stevensova kitarska solaža.
»Blue Highway« je bil še en sijajen energetski katalizator z pozitivističnim ambientalnim utripom, trdorocersko kitarsko dinamiko in hipnotičnim refrenom, čeprav nikoli ni bil izbran za single in prav tako ni dosegel hit statusa. To pa se je zato posrečilo mojstrskemu »Flesh For Fantasy«, naslednjemu izmed štirih »Rebel Yell« vrhuncev, na katerem Billy še enkrat demonstrira izjemen smisel za melodično aranžiranje, ritmično fluidnost in kreiranje mogočnih napevov, kar poslušalca v ambientalnem smislu, še posebno med poslušanjem refrena, v trenutku dvigne na vrh rockerskega Parnasa in ga tudi tedaj, ko ne gre vse po sreči dodobra napolni z neukrotljivo energijo.
Naslednji Idolov standard, »Catch My Fall«, je bil zadnji izmed štirih hit singlov, kjer Billy in njegovi glasbeni tovariši, medtem ko pevski srboritež na svoj specifičen način posreduje romantično besedilo, vnovič izpeljejo izjemen refren skozi katerega je na vrhunski način speljan radoživi saksofonski aranžma. »Crank Call« vsebuje naostrene kitarske fraze, ki se na borben način družijo s fluidnimi sintetizatorskimi teksturami, medtem ko Billy počasi utrjuje svojo karakteristično vokalno agresivnost s klimaksom v mogočnem refrenu. »(Do Not) Stand in the Shadows« vsebuje proto-punkovski ritmični utrip, kjer se Idolov vokal ob uporniškem pristopu počuti nadvse domače, medtem ko Stevens v nadaljevanju splete kratko, vendar drzno kitarsko solažo. Skladba »The Dead Next Door«, znotraj katere različni efekti ustvarjajo tihožitno, nekoliko skrivnostno vzdušje in kjer je moč zaznati tudi vpliv legendarnega Davida Bowiea, zaključi album na skrajno umirjen anbientalni način.
»Rebel Yell« je tudi po več kot treh desetletjih še vedno najbolj bleščeč dragulj na kroni večnega upornika in obenem eden izmed najboljših albumov osemdesetih let prejšnjega stoletja. Vsi štirje hiti sodijo med najbolj razvpite klasike iz tega obdobja, vendar še zdaleč niso edini briljantni »Rebell Yell« trenutki, medtem ko album tudi na račun sijajne Forseyeve produkcije ostaja nesporna mojstrovina. Idol je v sodelovanju s Stevensom in Forseyem v nadaljevanju kariere posnel še en nadvse posrečen dosežek, »Whiplash Smile« (1986), nato pa je bilo to zelo uspešno sodelovanje omenjene trojice prekinjeno za skoraj dvajset let, ko je izšel Idolov 'vrnitveni' album »Devil's Playground« (2005).
na vrh