Van Der Graaf Generator: Real Time

"Real Time" je dolgo pričakovani dvojni koncertni posnetek zgodovinskega nastopa, ki predstavlja veličastno vrnitev ene izmed najboljših in najbolj cenjenih prog rockovskih skupin vseh časov, Van Der Graaf Generator. Zbrani posnetki, ki zajemajo večino izmed njihovih najboljših del izvirajo iz prvega koncertnega nastopa skupine v tej zasedbi po 27ih letih, ko so po ponovni združitvi predstavljali nov studijski album "Present" (2005). To je bilo neponovljivo doživetje, ki ga gotovo za vse življenje ne bo pozabil nihče izmed prisotnih srečnežev, ki so se udeležili enega izmed največjih dogodkov v zgodovini progresivnega rocka. Pričakovanja fanov v zvezi s tem nadvse pomembnim, tako rekoč prelomnim nastopom za VDGG so bila nedvomno velika, predvsem pa se je zastavljalo vprašanje, kako se bodo v živo izkazali po toliko letih in ali bo zasedba, ki je ustvarila take brezčasne mojstrovine kot so denimo "Pawn Hearts" (1971), "Godbluff" (1975) in "Still Life" (1976) tudi v novem tisočletju vredna igranja in nadaljevanja svoje veličastne zapuščine. Osebno me je pred poslušanjem preletaval nekoliko nenavaden občutek ob dejstvu, da gre pravzaprav šele za njihov tretji uradni koncertni album po "Vital" (1978) in "Maida Vale" (1994) zato sem bil še toliko bolj na trnih ali bodo veliki VDGG po ponovnem vstajenju upravičili svoj sloves skupine, ki v živo zveni še bolj intenzivno kot v studiu.

Vsi pomisleki pa so se v hipu razblinili kot milni mehurčki, ko nas klasična in najbolj priljubljena VDGG zasedba, sestavljena iz Petra Hammilla na vokalu, kitari in klavirju, karizmatičnega genija o katerem je bilo do zdaj že veliko povedanega pa bo seveda še več, Hugha Bantona na orglah, Guya Evansa na bobnih in Davida Jacksona na pihalih, v trenutku potegne v svoj postapokaliptični svet, kjer se med seboj ves čas mešajo brutalnost, norost in bolečina pa tudi lepota, veličastnost in novo upanje. Posnetek odpre silovita verzija "The Undercover Man" (Godbluff, 1975), ki na ta način predstavlja tako rekoč idealen uvod. Čeprav zvesto sledijo njeni originalni verziji, zveni nenavadno sveže in se zdi kot da bi bila ustvarjena včeraj. Razen dejstva, da je njihova glasba pač aktualna za vse čase (in za čas v katerem živimo to še posebno velja), za ta "sodobni" pridih poskrbi predvsem masiven zvok Bantonovih orgel. Temu na izvrsten način sledi "Scorched Earth" (Godbluff, 1975). Ti deli sta bili že od nekdaj povezani med seboj zato je prav razveseljivo, da so ju zaigrali v originalnem zaporedju. Poleg tega "Godbluff" v očeh mnogih ljubiteljev velja za vrh njihove diskografije, čeprav je pri skupini kot so VDGG na tem mestu izjemno težko izbrati zmagovalca. Na "Refugees" (The Least We Can Do Is Wave To Each Other, 1970) mojstru Hammillu uspe nekaj čudovitega. S pomočjo še večjega deleža patosa v njegovem vokalu glede na originalno verzijo poskrbi za nadgradnjo enega izmed njihovih najboljših del. Sledi imenitna izvedba dela, ki je še posebno aktualno za trenutne svetovne razmere. "Every Bloody Emperor" (Presenet, 2005) namreč vselej brezkompromisno zadane v srčiko vprašanja "kaj je narobe z našimi 'vrlimi' oblastniki?" Na tej izvedbi me še posebno navduši Bantonovo igranje klaviatur in dodatna improvizacija, ki jo uberejo nekje na sredini. Prav izvedba tega dela najlepše pokaže, kako je Hammill uspel skozi leta na neverjeten način ohraniti svoj unikatni pevski talent in skoraj nezmanjšano moč glasu. "Lemmings" (Pawn Hearts, 1971) je bil eno izmed zahtevnejših del, ki so jih izvedli na tem posnetku zato sem bil še toliko bolj očaran, ko sem slišal to odlično verzijo. Hammill tu poprime tudi za električno kitaro. Še preden se začne njen uradni del za ogrevanje odigrajo krajšo jazzy improvizacijo nakar kot za šalo izvedejo eno izmed svojih najbolj kompleksnih in nenavadnih del. Veliko presenečenje je brez dvoma izvedba odlične "(In the) Black Room", ki je pravzaprav Hammillova solo skladba, ki je bila ustvarjena za načrtovani vendar nikoli izdani VDGG album, ki bi moral iziti med "Pawn Hearts" in "Godbluff", če ne bi šli vmes za tri leta narazen. Namesto tega je s pomočjo ostalih članov VDGG pristala na Hammillovem albumu "Chameleon In The Shadow Of Night (1973). Fani so ga, kar je razvidno tudi iz navdušenih ovacij na tem posnetku, skozi leta sprejeli kot izgubljeno delo VDGG. Verzija na tem posnetku je po mojem mnenju občutno boljša glede na tisto iz Hammillovega albuma. Tedaj zaigrajo razmeroma svežo "Nutter Alert" (Present, 2005), ki pa ji je že usojeno da postane klasika. Odločilna faktorja njene briljantno izvedbe sta Jacksonov saksofon in Hammilov vokal, ki poslušalca pretrese od nog do glave na način, ki ga je sposoben ustvariti samo takšen mojster. Temu sledi eno njihovih najboljših del "Darkness 11/11" (The Least We Can Do Is Wave To Each Other, 1970), katero Hammillov vokal dvigne na še bolj brutalen nivo kot smo ga sicer vajeni pri njegovi originalni verziji. Skupina tu zveni kot, da bi igrala na razbeljenem ognju in rezultat je ena od najboljših koncertnih izvedb te mojstrovine.

Drugi disk nekoliko nepričakovano odpre odlična verzija "Masks" (World Record, 1976), ki še danes pogosto ostaja spregledana, čeprav gre za eno izmed njihovih najbolj emocionalnih del. Temu pa sledi tako rekoč sanjski izbor poslastic izmed katerih je vsaka na svoj način zmagovalna. Ni ga ljubitelja skupine, ki ne bi doživel nirvane ob izvedbi še ene mojstrovine neverjetnih dimenzij ter enega najveličastnejših del v zgodovini progresivnega rocka, "Childlike Faith in Childhood's End" (Still Life, 1976), ki je eden izmed vrhuncev celotnega posnetka ter edino delo, ki so ga izbrali iz neponovljivega "Still Life. In ko ostanem že brez besed od očaranosti nad to fenomenalno izvedbo me šokirajo še z eno najboljših izvedb "The Sleepwalkers" (Godbluff, 1975), kar sem jih kdaj slišal. Sledi "Man-Erg" (Pawn Heatrs, 1971), ki vsebuje enega najbolj prepoznavnih uvodov na klavirju v zgodovini prog rocka, izvedenega v Hammillovi režiji. Pri tej izvedbi me navduši zlasti odlična srednja sekcija. Niso pa pozabili niti na svojega klasičnega "ubijalca" in to seveda ni nihče drug kot legendarni "Killer" (H' To He Who Am The Only One, 1970), ki bi bil lahko tudi izvrsten zaključek posnetka, če ne bi sprejeli še veliko boljšo odločitev. Tako zaključijo z "Wondering" (World Record, 1976), ki je po mojem mnenju najboljši možni zaključek, izjemno simboličnega pomena, saj gre za zadnje delo na albumu, ki ga je posnela klasična zasedba in je za to veljal vse do leta 2005. Razen del s prvega albuma "The Aerosol Grey Machine" (1969) in zadnjega pred drugim razpadom, "The Quiet Zone/The Pleasure Dome" (1977), ki ju ni posnela ta zasedba in katerih ne bo pogrešalo prav veliko fanov, VDGG na "Real Time" predstavijo vsa poglavja svoje pestre kariere: od starih do novih dni pa spet nazaj.

"Real Time" prinaša več kot dve uri čistega gurmanskega užitka za vse ljubitelje postapokaliptičnih glasbenih vizij, ki tu oživijo skozi glasilke poeta jutrišnjega dne in velikega nasprotnika vseh vrst organiziranih institucij ter inštrumentov njegove druščine, ki (ironično) danes zveni še celo bolj prepričljivo kot v 70ih, kar je svojevrstno obeležje njihove brezčasnosti. Še več, ta izvrstni posnetek je po mojem mnenju celo najboljši koncertni album, ki so ga do zdaj izdali saj je prvi, kateremu zares lepo uspe zaobjeti skoraj vsa pomembnejša dela njihove kariere. Slednja pa nadgradijo še z neverjetno magijo in konstantnim žarom, ki je gotovo vsaj delno posledica silnih emocij, ki so jih podžigale ob tako pomembnem nastopu. Opazna razlika glede na pretekle čase je tudi v tem, da skupina na tem posnetku izžareva opazno manj nervoze in kaotičnosti kot nekoč, kar pa si lahko v njihovem primeru posameznik razlaga kot plus ali minus. "Real Time" je tudi svojevrsten dokument, ki več kot opravičuje (za mojo srce in dušo nadvse razveseljivo) odločitev skupine, da se po tako dolgem času ponovno zbere skupaj in nadaljujejo svoje poslanstvo raziskovanja fantastičnih, nekonvencionalnih glasbenih oblik skozi njihova tradicionalno mračna očala prihodnosti v katerih pa je vedno skrit žarek upanja in novega začetka. Vselej ko poslušam to utelešenje koncertne perfekcije mi je žal, da nisem bil prisoten na kraju in času "zločina". Ta zasedba VDGG je bila po mojem mnenju nerazdružljiva saj je bil vsak njen član integralni del dobro naoljenega stroja in na svoj način ključen za njen uspeh. Zato bo nadvse zanimivo spremljati, kakšne bodo posledice nedavnega razhoda z Davidom Jacksonom. Ne, glede na to kaj bo prinesla prihodnost pa VDGG ostajajo tudi "v živo" svojevrsten glasbeni fenomen brez primere.