Dragonforce so danes prvi zastavonoše britanskega power metala. Govorimo seveda o drugi generaciji power metala. Čeprav roko na srce, sta Britanca v skupini samo dva. Sam Totman in Marc Hudson, pa še za Totmana pravijo, da je sicer Novozelandec. Kakorkoli, Totman ostaja še naprej glavni pisec vseh kompozicij novega albuma skupine.
»Reaching Into Infinity« je tipičen Dragonforce album in ne glede na to, da je skupina v predhodnih napovedih obljubljala blagi slogovni odklon od tipsko izrazne niše, ki jo sicer zasedba zaseda, dostavlja »Reaching Into Infinity« prav v trenutkih, ko si želi biti drugačen, bore malo zanimivega.
Onstran dejstva, da si besedil raje ne prevajajte, ker ohranjajo stereotipsko življenjsko marginalnost, se pravi površnost uživanja življenja, kar pomeni, da dlje od uživanja kokakole in dvojnega Cheeseburgerja Dragonforce verjetno še niso prišli - od tod tudi precej poetične naivnosti, pootročenosti, če ne kar bebavosti v besedilih, pa prinaša »Reaching Into Infinity« med poslušanjem (znova) kup zabave. Seveda je veliko riffov znova izpeljanih iz dura in odražajo veseljaško plat skupine. Kvintet živi pač lagodno in varno življenje, brez potresnih sunkov. Obenem je vse znova spretno zabeljeno v visoko bombastičnost. Novi album znova poka po šivih od vsega prebitka pompa in kiča. A to je vsebina in zaščitna znamka skupine, brez katere ne gre in na katero se mora vsak privaditi. Vsak, ki pač kaj da na glasbo skupine.
V drugem odstavku tega prispevka je bilo pribeleženo, da gre za drugačen album. Tako ponudijo Dragonforce v skladbi Silence balado, v sklepni Edge of the World, pa se v srednjem delu spogledajo s prvinami death metala. Izjema ni niti skladba War!, kjer ne gre preslišati koketiranja s prvinami thrash metala. In zaključek? Bolje da na albumu vsega tega ne bi bilo. So pač trenutki, ki ne godijo liku skupine in le dokaz, da so Dragonforce najboljši in najmočnejši takrat, ko igrajo ekstremno hitro in ko razvijajo tisto navidezno zaletavo ihtavost, ki jim je že davno tega prinesla razpoznavni predznak prvih svetovnih zastavonoš »Nintendo metala«. To ne pomeni, da je "Reaching Into Infinity" slučajno slab album, le dvajset minut (in več) bi lahko bil krajši in bi tako dostavljal hvaležni občutek, da so Drgonforce dostavili na albumu le tisto, kar so od nekdaj dostavljali v svoji najboljši, to je tradicionalni maniri. Vseeno je novega materiala v zvrhanem odmerku, zato boste znova brez težav osupnili nad briljiranjem kitarskega tandema Li/Totman, kar vam bo garantirano jemalo. Tudi kompozicije so po večini kakovostno formatirane, to je s pravim občutkom gradacije atmosfere v spevni in ultramelodično nalezljivi refrenski krešendo. Marc Hudson razvija še več vokalne karizme in suverenosti, »Reaching Into Infinity« pa je njegov skupno drugi studijski album za Dragonforce.
Impresije (zlasti ekstremne tehnične vragolije), na katere nas je skupina razvadila v preteklosti, torej ostajajo vseprisotne tudi na novem albumu. To zagotavlja tipskost, v kateri so Dragonforce enkrat več uspešno uporabili svojo preverjeno recepturo in glasbeno formulo. Fuziranje z drugimi žanri jim pač dela preglavice, zato dostavljajo to pot z »Reaching Into Infinity« tudi nekaj pogojno spravljive glasbene užitnosti. Ker se želi skupina »odlepiti« prav od tistih normativov v katerih funkcionira najbolj prepričljivo, bo zanimivo spremljati, katerih glasbenih eksperimentov se bo lotila v prihodnosti. Za enkrat nas z njimi ni ravno prepričala.
Dragonforce - Ashes of the Dawn (uradni video):
na vrh