"Rdeči" ohranja bendovo nepredvidljivost, ki ga krasi že od samega nastanka. Noro menjavanje raznovrstnih melodij, ritmov, vzdušij in glasnosti še naprej ustvarja neprepusten zvočni tok, ki daje neverjetno dinamiko in, jasno, raznolikost. V tem se "Rdeči" ne razlikuje od svojih predhodnikov. Je pa zato "Rdeči" zagotovo najbolj zrelo delo ŠKM bande in po mojem mnenju tudi najboljše. Še več, "Rdeči" se zlahka kosa s katerikoli svetovnim izdelkom tovrstnega žanra ... pardon, tovrstnih žanrov. Krasi ga še večja kitarska virtuoznost, dopolnjevanje inštrumentov z vseh strani, abstraktne in subtilne melodije v navideznem kaosu prekrivanja inštrumentov, pravo zajemanje občutkov ter nadzor nad ustvarjanjem in trganjem dimenzij poslušalcem, ki smo lutke glasbi. Priznati moram, če bi slišal to glasbo brez naslova, ne bi nikoli rekel, da je slovenska in da jo naša scena premore, kar je žal ozek vidik s predsodki, a tako je. Glasba je pač tako dobra.
Obžalujem le kratkost albuma. Ta obsega le dobrih 35 minut, kar se zagotovo sklada z bendovo kratko koncentracijo na eni melodiji, na očitni rdeči niti, vendar je album prekratek, saj po poslušanju pač hočemo še več. Več svojevrstne glasbe ŠKM bande, ki na žanre dajejo tančico neopredeljenosti, neopredeljivosti in "boli-me-kurac" odnosa. Ki pristopajo h glasbi, kot da je nekaj novega, še neodkritega, pravkar nastalega, ter pač igrajo, kar se sliši dobro. Ne dobro, fenomenalno. Pa daleč od tega, da glasba ne bi bila dobro premišljena - ponuja popoln epitom kompleksnosti, ki krasi progresivni rock. Vendar seveda, kot se pričakuje od benda, posamezni komadi niso niti blizu stereotipni dolžini progresivno rockovskih epopej.
35 minut prinaša osem skladb. Osem raznolikih skladb, čeprav se morda na prvi pogled zdi, da glasbeniki že v eni skladbi izrabijo vso raznolikost, kar je je. Skladbe ne sledijo kakšnemu vnaprej določenemu vzorcu ter prehajajo malodane druga v drugo. Ne posvečajo se preveč konceptom in višjim pravilom, menjajo povsem nasprotne ambiente (iz duhovitih melodij v temačne riffe v nanosekundi), podvajajo kitarsko melodijo z anti-melodijo, proizvajajo urejen kaos. "Balada" je tak lep primer, kjer naslov sugestira prijetno, mirnejšo melodijo, ki jo seveda tudi dobimo, a, kot pričakovano, ne za dolgo. Že po polovici "Balada", ki je sicer s 7 minutami najdaljša skladba na plati, preide v trdo nažiganje, kasneje pa v eksperimentalni mambo-džambo,ki se ga drži do samega konca ... skorajda. Zaključek je le baladen, prijeten pop-jazzovski. In takšen je način, ki se ga bend drži skozi celotno plato.
"Rdeči" je resnično impresivno delo. Kljub povsem inštrumentalni zasedbi je glasba usmerjena na toliko področij, da je izdelek tako paradoksalno hkrati za le ozko, izbrano množico kot tudi za širšo publiko. Čeprav nima rdeče niti, saj te barva po svoje, poslušalec nima izbire, kot da glasbi pač sledi, kajti kot je bilo povedano, nima ravno veliko izbire - ŠKM banda nanj pripne svoje niti ter upravlja z njim kot z lutko. Sam sicer nimam ničesar proti temu, kajti "Rdeči" je album skorajda brez napake, brezkompromisen, a premišljen, čuten, a razumsko kompleksen, z odličnimi kompozicijskimi umnostmi. Štefan Kovač Marko banda tako v Sloveniji nima enakega, kar se tiče tovrstnega ustvarjanja.
na vrh