Vračajo se Vicious Rumors. Po petih letih od izdaje zadnjega studijskega albuma "Warball" je tako izšel ob koncu letošnjega marca deseti studijski album skupine z naslovom "Razorback Killers". Po dekadi, ki je ožigosana s tremi zgrešenimi izdajami polne malhe neposrečenih zvočnih in slogovnih eksperimentov, je "Warball" leta 2006 nakazal, da je napočil tudi za Vicious Rumors čas renesanse.
Časovni razmik petih let med zadnjima dvema izdajama ni mačji kašelj. In vendar očitno zadeve niso mogle teči hitreje. Poglavar skupine Geoff Thorpe je za snemanje novega albuma postavo Vicious Rumors znova korenito obrnil na glavo. V postavi je zadržal le originalnega bobnarja Larryja Howea. No leta, ki minevajo molče, pa so naposled streznila tudi Thorpeovo glavo, zato se je možakar odločil, da prepusti Vicious Rumors odpluti naproti novemu renesančnemu razcvetu in obdrži zastavljeno glasbeno usmeritev albuma "Warball". Če zmorejo z novimi albumi Helstar, Heathen, Forbidden, Exodus, Anthrax, Testament, čemu torej ne bi zmogli tudi Vicious Rumors zaigrati na noto nostalgije?
Tako lahko rečemo za "Razorback Killers", da je to prvi album po "Welcome To The Ball", ki nosi glasbene vzporednice z zlato dobo skupine. To nekako zaobjema dekada med leti 1985 in 1995. Geoff Thorpe ni le ohranil obrat k tradicionalni starošolski ameriški "speed metal" figuri, ki jo je nakazala plošča "Warball", pač pa mu je uspelo celo to, da je svoja večletna spogledovanja z modernimi trendi v zvočni produkciji naposled le uspešno prelil v to starošolsko figuro, ki ob tradicionalnih "speed metal" vzgibih seveda evocira tudi temelje principov "Bay Area thrash" metala. Da bi jih prištevali v to gibanje, pa čeprav izvirajo Vicious Rumors prav iz San Francisca, ni najbolj posrečeno, saj so se Vicious Rumors pojavili na prizorišču že leta 1979, takrat pa se je k metalu pristopalo še kanček drugače.
"Razorback Killers" je odličen album. Poseduje izjemno produkcijo, za produkcijskim krmilom je to pot stal Juan Urteaga, ki je denimo produciral zadnji Heathen album in tudi prejšnji Vicious Rumors album. Torej surovo, ekstremno glasno in kot namiguje naslov albuma - uničujoče! Album utriplje pulzivno in gradniki zvoka so ekstremno naviti ter kontrastno poudarjeni. Trganje in rožljanje bas kitare je vseskozi jasno razločno, izredno delo Larryja Howea dosega zmagovite trenutke na bravuroznih prehodnih rollingih in ob strupenem vpletanju dvojne bas bobne stopalke - razbijaška Right Of Devastation je za to pravšnji naslov. Riffovski objem deluje strupeno, upepeljujoče, gradi izjemen masivni zvočni zid. Preko njega so položene dvojne tercetne harmonije in/ali kot rezilo ostro nabrušeni kitarski "licki" kar poglablja pogubno drama atmosfero (trenutki ujetih razpoloženjskih stanj delujejo na točkah albuma že prav "zlobno"), ob tem pa je nemogoče ubežati izjemnemu solističnemu struženju dvojca Thorpe/Morgan, ki navdušuje preko minutaže tega albuma.
Brian Allen je vokalist, ki ga tako formatiran album več kot zahteva. Obenem je njegova barva glasu izmed vseh dosedanjih Vicous Rumors vokalistov še najlepši vokalni približek preminulemu Carla Alberta. V srednjih legah razvija Allen izredno silo. Pearl Of Wisdom je primer skladbe, ki je v vodilnem riffu zasnovana thrashersko in se bodo z njo hipoma spoprijateljili ljubitelji Bay Area gibanja in primer kjer Allen najbolj nazorno pokaže zakaj si je izboril mesto vokalista v Vicious Rumors. V srednjih legah postaja njegov vokal režeče devastirajoč, potem pa v refrenu prestreli uhlje poslušalcu z nekaj ekstremnimi vrhunskimi "screami", ki hitro nanizajo vzporednice z Robom Halfordom (Judas Priest) ali Ralfom Sheppersom (Primal Fear).
V skladbah All I Want Is You ter Let The Garden Burn, si je tudi Geoff Thorpe privoščil dva vodilna vokalna izleta. Njegov vokal deluje izredno suvereno. Jasno je, da je skozi leta pridobil Geoff na izkušnjah in seveda napredoval tudi v interpretaciji nasploh, ko se spomnimo njegove revne vokalne eksekucije na albumu "Sometnihg Burning" (1996). Geoff sodeluje z vokali zlasti kot hvaležno polnilo ozadja, kar hvaležno razgalja dinamiko skladbam. Mnogokrat se oprimejo Allenovega vodilnega vokala večdelni vokali učinka kričanja uličnih tolp, t.i. "gang screams", kar je tipično za starošolske prvine speed in thrash metala. Vse v prid apokaliptičnim vizijam, ki jih nizajo vzdušja "Razorback Killers".
Na tem albumu gostuje zanimiva druščina odličnih glasbenikov. Solažo in harmonije v tercah za skladbi Bloodstained Sunday ter Pearl Of Wisdom položi nekdanji Vicious Rumors kitarist Mark McGee, grabežljivosti soočenja z mojstrovinami solističnih akrobacij ni videti konca, ko useka svojo "presvetli" Testament kitarist Eric Peterson v skladbi Murderball, kot tudi ne v Deal With The Devil, kjer se s solažo pridruži kompaniji Night Ranger kitarist Brad Gillis. Slednji je kratek čas sodeloval tudi z Vicious Rumors.
Novi Vicious Rumors album je natanko tisto kar smo od Vicious Rumors vsa ta leta iskali. Od sebe so spravili album, ki je najbolj pristna naveza na zlato obdobje skupine, obenem pa deluje za 21. stoletje v postavljenih zvočnih rešitvah nadvse sodobno. "Razorback Killers" je tudi izredno fluiden album, ki ne prenese težko kompatibilnega združevanja motivov, česar za "Warball" še ni bilo mogoče v celoti trditi. Preko celotne minutaže lahko polno uživamo v grabežljivi in pristni zmesi združevanja prvin stare ameriške speed metal obrti in prvin Bay Area thrash metal gibanja. Seveda stesano skupaj pod taktirko pristne Vicious Rumors magije. In v soju sodobnih produkcijskih rešitev, kar daje albumu poseben izrazni predznak. Torej gre za album, ki je glasbeni unikat in kakršnega Vicious Rumors do tega dne niso ponudili. Upajmo le, da bo Thorpe to postavo zadržal ob sebi in koval jeklo dokler je to razbeljeno in s skupino vztrajal na poti, ki jo je začrtal album "Razorback Killers".
Ta album preprosto ne more biti slab. Ker na njem sodeluje druščina prekaljenih mačkov, ki so se lotili natanko tistih stvari, ki jih v svojem bistvu najbolje obvladujejo!
na vrh