Orden Ogan (slovenjeno »red strahu«) so dolgoživi power metalski zanesenjaki iz nemškega mesta Arnsberg. Kmalu bodo napolnili dve dekadi svojega delovanja, saj so bili ustanovljeni že leta 1996. Po teh letih ki so pretekla od odličnega predhodnika »To the End« (2012) se vračajo s svojim petim dolgometražnim dosežkom imenovanim »Ravenhead«!
Tudi na albumu Ravenhead ostaja za nemški kvartet jedro glasbene vizije simfonična naphanost aranžmajev, kjer prekipeva od bombastike oziroma pomp teatra, medtem ko ostaja iztočna premisa seveda zapisana sledenju smernicam izročila nemške power metal šole. Orden Ogan so se pričeli pečati s folk melosem že na prvencu »Testimonium A.D.« izdanem leta 2004, zavoljo posrečenega kombiniranja muzikalično širokih komponent z iztočnicami power metala, simfoničnimi elementi in tradicionalnim keltskim melosom, pa so jih pričeli celo označevati z mlajšimi brati Blind Gurardian, kar je dejansko smiselno, ko jih zavrtiš v CD predvajalniku.
Skupina je skozi kariero ta princip le dopolnjevala in v nadgradnji skrbno negovala ter tako zorela skozi izdajo albumov. Definirala je svoj prepoznavni slog. Tudi novi album »Ravenhead« nadaljuje to negovanje glasbene tradicije. »Ravenhad« pa je za razliko od predhodnika za odtenek bolj mračen in teman album! Skupina tudi na njem, v skladu s pričakovanji, ponuja vozovnico v fantazijski svet nordijske mitologije ozaljšan z okultom, vražami, pogubo, herojstvom, strahopetnostjo, srčnostjo in seveda misticizmom. Orden Ogan pa ob tem v skladu s silnimi izkušnjami in talentom mojstrsko oplajajo te zgodbe z komponistično aranžerskjmi vrlinami. Rezultat je kreacija posebnega vzdušja, ki odpre vrata v paralelni svet onkraj realnosti, ta pa drži poslušalca, od prve do zadnje sekunde, nenehno čvrsto ob sebi! Skladbe so vse po vrsti pretkano zabeljene s stopnjevitim dvigovanjem vzdušja, skozi umirjene uvodne pasaže, ki jim sledi eskplozija v vodilni riff kitice, katerega skozi več prehodnih motivskih preklopov skupina mojstrsko pripelje do krešenda v refrenskih napevih.
Vokal Seeba zagotovo ne sodi v ligo kakovostno više rangiranih pevcev našega osončja. Rešuje ga blago grleni vokal, ki mu z nosljanjem daje posebnosti in tako sam po sebi nehote vzbuja teatralnost, ki jo dosega pristop Hansija Kürscha (Blind Guardian), limitiranost njegove vokalne interpretacije, pa skupina znova izjemno smelo in spretno maskira z integracijo večdelnih vokalnih zborovskih harmonij, ki spremljajo Seeba zlasti v refrenih napevih. Sama formatiranost vodilnih melodij, bombastično teatralno vzdušje, oplajanje riffov z orkestralnimi aranžmaji in celo dodajanje harmoniziranih kitarskih okraskov v tercah (speljanih skozi vah vah efekt), kot je to v skladbi Evil Lies in Every Man, vzbujajo nemalo sorodnosti s teatralnostjo Blind Guardian. Obenem pa se čuti vpliv še ene klasične, če ne kar legendarne Hamburške skupine, ki je razburkala klasično nemško metalsko prizorišče sredi osemdesetih. To so Running Wild. Vodilni riffi so namreč večkrat »prepikani« s hitrim enostrunskiim trzanjem, hkrati pa so podloženi na pospešenem kotaljenju dvojne bas bobne stopalke. Od uvodne Ravenhead, pa za njo F.E.V.E.R. , zelo blizu temu je tudi skladba Here At The End of the World, kjer se odlično pridoda vokalna togota razdraženega strička razparača Chrisa Boltendahla, sicer neizpodbitnega vodje power metal veteranov Grave Digger. Keltske forme rade štrlijo ven v srednjih pasažah ali v uvodnih delih skladb, kot je to akustični prvi del skladbe A Reason to Give, kjer je primerjava z Blind Guardian znova na mestu. Navkljub nekaterim navržbam primerjalnih vzporednic, pa je energija kljub temu samosvoja, hkrati z njo pa tudi celokupna slogovna formatiranost skladb, ki definirajo glasbeni dosje skupine Orden Ogan.
Skladbe se resnično lahko prav vse po vrsti pohvalijo z izjemno definiranostjo in so izkazilo izjemne komponistične zrelosti zasedbe, ki zna slediti fokusu izdelane glasbene vizije. Težko se boste odločili za favorite albuma, ker kakovostnih nihanj med skladbami ni! Skupina izkazuje skozi izjemno idejno razgibanost tudi veliko spretnost kontrastiranja skladb. Na pravšnjih mestih s pravšnjim aranžerskim »ličilom«. »Ravenhead« je pravzaprav album, ki mu ne gre prav ničesar očitati. Letošnje leto se je na evropski celini torej začelo z vznikom power metalskih izdaj. Serious Black so že izdali odličen studijski prvenec, sedaj so udarili z novim albumom Orden Ogan, kmalu se jim bodo z novim studijskim albumom tudi »Blind Guardian«, ki že prejema recenzije velikega navdušenja s strani glasbenih kritikov. »Ravenhead« je torej odličen album, ki ga bodo zagrizeni častitelji power metalske estetike, kakršno je sposobna sproducirati v svoji tradiciji le stara evropska celina, pograbili z obema rokama!
na vrh