O Tinkari Kovač v današnjem času ne gre več pričakovati potresnih novic značaja nebeškega razodetja. To je cenjena glasbenica, ki si je, v slovenski srednjevalovski sceni s svojo odrsko pojavo in avtorsko glasbeno sporočilnostjo, do tega dne že izborila in dodobra utrdila svoj status in svoj sloves.
S Tinkaro so vselej sodelovali odlični glasbeniki, ton mojstri, preverjena glasbena imena torej. V različnih kombinacijah. Bodisi kot session sodelavci najeti za studio, ali v sklopu postav njenih koncertnih spremljevalnih ekip. Ime Iztok Turk, ni neznanka! To pot je bivši član zasedbe Videosex odigral (skupaj s Tinkaro) pomembno vlogo pri definiranju aranžmajev predelav zimzelenih skladb! Med njimi celo tistih, ki so del zlate glasbene zapuščine velike kreativnosti in je nekoč vladalo na območju pokojne Jugoslavije – le to so sooblikovali nekateri zares unikatni glasbeni geniji njenega prostora in časa. »Rastemo« je, v zameno za navdihovanje, do neke vrste Tinkarin osebni poklon tem glasbenim mojstrom.
Skupek enajstih pretanjeno pre-aranžiranih skladb prelitih v ekspresivni jezik glasbene kulture Tinkare Kovač, deluje kot njen nov studijski album, pa čeprav to ni. Že uvodni trio skladb (Benč Kocjančičeva) Senca, Čolnič (predelava Videosex izvirnika Čolnič imam) in Benčeva Gvendolina odpeljejo poslušalca do presenetljivega spoznanja, da posluša sicer v osnovi prirejene zimzelene, ki pa učinkujejo tako sveže prestrukturirano, kot da bi bile plod kreativnosti avtorskega značaja Tinkare Kovač. In to je poanta pravega pristopanja! Predznak »priredba« dobi šele takrat svoj pravi smisel in vrednost, ko zveni slogovno povsem blizu prepoznavnega avtorskega artizma tistega izvajalca, ki se je odločil, da izbrano priredbo posname. Odigrati torej original v sebi lastni avtorski preobleki in mu tako dodati novo vrednost, ki do tega trenutka v glasbenem prostoru še ni definirana. »Rastemo« je prav zato poseben album, ki ga lahko ponovi le Tinkara Kovač in nihče drug.
Pristopa, kot ga je ubrala Tinkara Kovač, se redko lotevajo slovenski glasbeniki. Z izjemo ene same skupine. Velikih Laibach, ki pa so poglavje zase. Zadrto zadeta Lovšinovska Samo poljub mi dej, deluje v obuvalu Tinkare Kovač nalezljivo pop-plesno obarvano, z akcentom melosa v refrenu, ki vdihuje celo nekaj zaščitnih znamk slovenske narodne folklore. Zabavni odklon albuma. Ta skladba, kot tudi zajeten sveženj preostalih, pa nosijo dotik eksperimentiranja s programskimi vzorci elektronike in rabo sintetizatorjev, za katero je v aranžmajih gotovo najmanj soodgovoren Iztok Turk. Tak sentiment, ki se drži tako opremljenih skladb sentiment, pa nas popelje naravnost v sredino osemdesetih in tu je najti smiselne vzporednice med drugim tudi z elementarnostjo zvoka zasedbe Videosex (pa smo spet smo pri Iztoku Turku). Vse le po in prav do te točke, vendar pa moramo upoštevati pri vsem zelo pomembno razliko. Nova produkcija, za nove čase, je seveda poglavje zase albuma »Rastemo«. Zvočna slika je optimalno izkoriščena na njem. Bogat, polno izkoriščen, ob vsej občasno pretkani manipulaciji zvokov elektronike, še vedno organski in naraven! Potrebno je izpostaviti, da je Tinkara »rockerica«. Občasni punkovski odsev, ki se ga le čuti, nikdar ne prevzema primata na »Rastemo« je moč začutiti celo v Bajagini Ti se ljubiš, kjer je Tinkari v posrečeno položenih slovensko prirejenih verzih zadržati nalezljivo kombinacijo pop retorike s figuro trdo rockovsko nabrušene kitarske fraze.
»Cvetk« je vse polno, ki navdušijo, med njimi pa naj izpostavim Jethro Tullovski element akustično zveneče Je to res, z odlično kombinacijo aranžmajev za folk kitaro in vložki flavte. »Je to res« je pravzaprav priredba skladbe Ljudi nije fer, ki v izvirniku pripada ex-Yu progresivcem Smak. Tinkari uspeva preko veh točk tega albuma ohranjati, vso izrazno kredibilnosti! Tudi, ko se prebijete do »Nič novega pod mesecem« (orig. Jani Kovačič). V tej skladbi prinaša vključitev ženskega pevskega zbora, novo posebno razpoloženjsko stanje, ki deluje zveličano – svečano, hkrati pa nosi dotik melanholičnega koprnenja in mistike, v tem smislu v blagem odtenku element slovenske glasbene folklore.
Osnovne iztočnice jedrnate raznolikost daje temu albumu elementarna slogovna prepadnost med izvajalci, ki so doživeli pre-aranžiranje zanj. Tinkara pač s svojo vokalno predstavo podoživete čutnosti in iskrivimi dodatki radožive veseloigre na flavti – seveda ne gre zanikati smiselnih podobnosti s pristopanjem velikega guruja tega posla Iana Andersona (Jethro Tull), vdihuje skladbam albuma »Rastemo« otipljivo substanco, ki je plod njene samonikle drže, velike samozavesti in poguma, nad vsem pa plod velike ljubezni, ki izkazuje globoko spoštovanje Tinkare do glasbe izbranih izvajalcev! »Rastemo« opraviči v vsem svoj naslov. Nosi jasno vizijo, zato polno prepriča!
Koketiranje z elektroniko daje Tinkari neko novo kvalitativno komponento glasbenega izrazoslovja, kakršne na njenih delih doslej nismo bili deležni v takšnem neposrednem odmerku. Zanimivo bo opazovati, kaj bo v tem oziru prinesel njen novi samostojni studijski album in do katere točke se Tinkara še upa izzvati svoj kreativni glasbeni talent ter ga tako nemara ponesti na nov razvojni nivo svoje artistične biti in nadaljnjega zorenja.
na vrh