»Rapture of the Deep« je bil osemnajsti studijski album britanskih težko rockerskih legend Deep Purple. Slednji so na imenitnem predhodniku »Bananas« (2003), ki je bil prelomnega značaja, predvsem zato, ker je bil prvi Deep Purple album brez klaviaturske legende in ustanovnega člana Jona Lorda (1941-2012), uspeli na prepričljiv način izoblikovati kakovostno novo zasedbo. Slednja je svoj status na »Rapture of the Deep« z nekaterimi vrhunskimi skladateljskimi dosežki še utrdila. Kultni ameriški kitarski virtuoz Steve Morse (ex-Dixie Dregs, Kansas) je bil v tem času, na svojem četrtem albumu z legendarnimi trdimi rockerji, že pravi Deep Purple veteran, medtem ko je klaviaturist Don Airey (ex-Colosseum II, Rainbow) za katerega je bil to drugi album z njegovimi novimi pajdaši vse bolj prepričljiv kot najbolj primerna možna zamenjava za velikega Lorda. Pogonski motor Deep Purple vlaka so po slovesu klaviaturske legende tvorili trije dolgoletni člani, pevski korenjak Ian Gillan, valižanski bas kitarski imenitnež Roger Glover ter bobnarski heroj in poslednji originalni član Ian Paice.
Zaradi dejstva, da je bil producent »Rapture of the Deep« Michael Bradford, kateri je bil odgovoren že za produkcijo predhodnika »Bananas« ta album vsebuje številne slogovne vzporednice s predhodnikom, a je po drugi strani dovolj drugačen, da se jim ne more očitati, da so v zadnjih letih zapadli v neko predvidljivo rutino, tako kot je to doletelo kar nekaj njihovih težko rockerskih vrstnikov, ki na stara leta ustvarjajo albume, ki so si podobni kot 'jajce jajcu'. Na posameznih stvaritvah je predvsem moč začutiti, da je t.i. MK VIII verziji Deep Purple uspelo izoblikovati prepričljivo medsebojno kemijo, ki je bila posrečena mešanica virtuoznosti, poudarjenega smisla za variabilnost in udarnosti. Besedila so po Gillanovi 'zaslugi' ostala njihova šibkejša plat, saj se, tako kot že ničkolikokrat poprej, sučejo okrog usodnih žensk, čeprav je na posameznih stvaritvah občutiti tudi nekaj socialne kritike, predvsem na račun plastične komercialnosti in puhlosti sodobnega globaliziranega sveta.
Otvoritveni dosežek, »Money Talks«, kateri se posmehuje neoliberalni filozofiji, uspešno nadaljuje dolgoletno Deep Purple tradicijo ustvarjanja energičnih uvodov. Gillanov vokal že dolgo ni več na nekdanji zavidljivi tehnični in čustveno izpovedni ravni, a zato tudi v spremenjenih razmerah, ki jih je povzročila teža let, ostaja, predvsem po zaslugi svoje specifične barve glasu in pogostokrat duhovitega pristopa 'k stvari', nezgrešljiva pevska karizma. Šelesteče orglarske harmonije so pospremljene s krepkimi kitarskimi frazami, medtem ko Gillanovo petje doživi vrhunec v hudomušnem refrenu. Morse seveda ne varčuje s svojimi virtuoznimi spretnosti in si mimogrede privošči nekaj kratkih, a divjih kitarskih improvizacij.
Na »Girls Like That«, ki se na krilih šelestečih orgel, igrive kitarske frazeologije in dinamičnih bobnarskih krošejev, ponaša z nadvse zanimivo strukturo, predvsem z vrsto nepričakovanih časovnih prehodov, se legendarni pevec v besedilu zateče k svoji priljubljeni tematiki – usodnim deklinam. Pri tem početju poskuša doseči tudi nekaj za njegovo tedanjo starost nepričakovano visokih vokalnih leg, kar se mu deloma celo posreči. »Wrong Man« sodi med najboljše trenutke na »Rapture of the Deep«, saj si zaradi poudarjene ikonoklastično-rušilne kitarske fraze, kakršna bi bila morda v njegovih mlajših letih všeč tudi Morseovemu slovitemu predhodniku Ritchieju Blackmoreu ter na račun mogočnega refrena, kateri nekoliko potegne na nekatere njihove najboljše dosežke, zasluži status Purple klasike. Morse vnovič ne skopari s hitroprstimi kitarskimi variacijami, katere spremljajo Gloverjeve odebeljene bas linije, medtem ko je za starožitniško atmosfero, ki spominja na njihove najboljše čase, ključna Aireyeva polnomastna plast hammond orgel.
Naslovna skladba, se pravi »Rapture of the Deep«, je naslednji kandidat za Purple klasiko in še eden zmagoslaven trenutek tega albuma, pa čeprav osrednji, orientalsko obarvan aranžma na čelu z nosilno kitarsko frazo precej spominja na dolgoletno klasiko »Perfect Strangers«. Njeno epsko in enigmatično atmosfero izgrajujejo pentatonične ritmične nianse, izrazito variabilne klaviaturske teksture in duhovite kitarske fraze, katere bi vnovič morda pritegnile pozornost mlajše verzije Ritchieja Blackmorea in po katerih pleza Gillanovo pripovedno naravnano petje. Morseova solaža, po pričakovanju, skoraj v ničemer ne spominja na Blackmoreove solistične umetnine iz 'davne' preteklosti, zato pa spominu na Lordovo klaviatursko zapuščino toliko bolj zvesto sledijo Aireyeva orglarske variacije.
»Clearly Quite Absurd« je nežna ljubezenska balada, ki je ponesena na krilih nežnih akordov Morseove akustične kitare ter simfoničnih aranžmajev Aireyevih klaviatur, medtem ko Gillan s svojim otožnim petjem dokazuje, da z leti ni zgubil prav veliko tradicionalne izpovedne srčnosti, če že ne more dosegati nekdanje tehnično zahtevne vokalne variabilnosti. S funkovskim ritmičnim pridihom obdarjeni »Don't Let Go« je v srednji tempo postavljen zabavljač pri katerem najboljši trenutek predstavlja večglasno začinjen melodičen refren, kateri je speljan čez masivno plast hammond orgel, medtem ko si Morse ob prvi priložnosti vnovič daje duška s kompleksnimi kitarskimi variacijami. Sčasoma ga z elegantno klavirsko solažo nasledi odlično razpoloženi Airey.
»Back to Back« vsebuje klasično, staro-šolsko, Purple kitarsko frazo in raztresene bobnarske prehode, ki so vsaj tako raztresene kot Gillanova pevska predstava in Aireyeve nore klaviaturske improvizacije, kakršnih bi si poželela marsikatera prog rockovska skupina. »Kiss Tomorrow Goodbye« se odpre s šamanskim tempom bobnov, na kar glavno pobudo prevzame udarna kitarska fraza ob podpori borbeno razpoloženih orglarskih pasaž, medtem ko se gospod Gillan vnovič na vse pretege vokalno repenči, saj je njegovo glavo vnovič zmešala 'usodna ženska', pa čeprav je legendarni pevec pred izidom »Rapture of the Deep« dosegel že svoje šestdeseto leto starosti.
Na posebni izdaji »Rapture of the Deep« se v obliki bonus skladbe nahaja hudomušni »MTV«, zabavljaška satira na istoimenski glasbeni kanal, ki je v zadnjih dveh desetletjih iz nečesa cenjenega med ljubitelji dobre glasbe mutiral v popolno gnojnico senzacionalističnega 'big brother' kiča, kateri ima le izjemoma opravka z glasbo. Vsesplošna ritmična variabilnost te s posmehljivim besedilom in refrenom opremljene stvaritve je obdarjena s ponorelimi kitarskimi in orglarskimi improvizacijami. Satirično besedilo je eno izmed boljših v zadnjih letih Deep Purple kariere in med drugim vsebuje aluzijo na starega prijatelja skupine, legendarnega Franka Zappo, ki je bil posledično 'kriv' za največji hit njihove kariere.
»Junkyard Blues« je, kar pove že njegov naslov, nekoliko bolj bluesovsko orientiran dosežek s številnimi poskočnimi pasažami na barskemu klavirju, brezkompromisnimi bobnarskimi prehodi ter z naostrenimi kitarskimi pasažami. Stopnja improvizacijske igrivosti je, predvsem na račun Morseove solaže in Aireyevih klaviaturskih mojstrovin, ob vsesplošni udarnosti vnovič navdušujoča ter dokazuje, da Deep Purple z leti niso izgubili svojega tradicionalnega poudarjenega občutka za artizem. Zaključna stvaritev »Before Time Began«, kjer se legendarna skupina v besedilu ozre na svojo do sedaj prehojeno pot, je tudi najdaljša in najbolj kompleksna na »Rapture of the Deep«. Odpre se z daljšim, enigmatično obarvanim uvodom, kjer Gillanovo čuječno barvo glasu spremljajo prihuljene, dokaj kompleksne inštrumentalne improvizacije, dokler na krilih udarne kitarske fraze in silovitih bobnarskih krošejev ne preide v energično sekcijo. Gillanov vokal nenadoma spremeni svojo naravo in dobi precej bolj borbeno razpoložene odtenke. Airey in Morse si vnovič privoščita nekaj občudovanja vrednih improvizacij, ki poglobijo art rockovsko naravo te kompleksne zaključne stvaritve.
Z »Rapture of the Deep« so Deep Purple na prepričljiv način dokazali, da še nikakor niso za v 'staro šaro', temveč je v njih veliko več življenja kot pa v marsikaterih 'staro-šolskih' vrstnikih, ki se na stara ustvarjalna leta ponavadi obsodijo na reciklažo starih idej ali popolno 'tavanje v temi' (hej, Ritchie Blackmore). Album je naphan z njihovimi prepoznavnimi finesami, ki večkrat potegnejo na 'stare dobre čase'. Za slednje je seveda najbolj zaslužen legendarni trio Gillan, Glover in Paice in te bodo tudi najbolj navdušile vse dolgoletne Purple privržence, medtem ko sta osrednja nosilca virtuoznih vragolij njihova za nekaj let mlajša pajdaša Morse in Airey. Po izidu »Rapture of the Deep« so sledile aktivne koncertne turneje, medtem ko si je band v studiu privoščili precej dolg počitek. Izid novega, še neimenovanega, Deep Purple albuma je napovedan za leto 2013.
na vrh