Riverside: Rapid Eye Movement

Poljski prvaki progresivnega rocka oziroma metala po štirih letih z novim albumom, Rapid Eye Movement, zaključujejo trilogijo Reality Dream, ki so jo začeli na svoji debitantski plošči, Out of Myself (2003). Le-ta jim je prinesla prepoznavnost, nešteto naslovov najboljšega prvenca in najboljšega debitantskega benda. Ni pa ostalo le pri naslovih, Riverside so že drugo ploščo izdali za velikansko založbo, največjo založbo progresivnega metala in rocka, Inside Out Music.

Riverside so v trenutni progresivni sceni eno najbolj opevanih imen in to upravičeno, saj so ime, ki ga nikakor ne gre spregledati. Njihovo temačno, čutno, atmosferično glasbeno podobo primerjajo z imeni kot so Pink Floyd in Porcupine Tree, medtem ko ostrejšo, metalsko stran glasbe brez sramu štejemo v isti vrsti kot progresivne velikane Dream Theater in Opeth. A fantje mešanje elementov progresivnega rocka 70ih in 80ih, ter modernega zvoka progresivnega metala opravijo tako dobro, da so povsem unikatni in avtentični.

Album Rapid Eye Movement je razdeljen na dva dela, Fearless in Fearland, ki skupaj ponujata skoraj eno uro eterične glasbe, ki te ponese v druge svetove. Glasbeno se plošča ne razlikuje prav dosti od predhodnjih, tokrat je morda večji poudarek na atmosferičnih, mirnih delih in ne toliko na melodiji, vsekakor pa je še opazna rast na skladateljskem področju in splošen napredek. Predvsem velja na tem mestu omeniti vokal Mariusza Dude, ki ima neverjetno naraven, topel ton glasu, ki mene osebno na trenutke spomni na Stevena Wilsona (Porcupine Tree) čiste vokale Mikaela Akerfeldta (Opeth), blizu sta si tudi glede fantastične čustvene interpretacije besedil. Duda si to pot privošči celo vrsto raznolikih stilov petja, vse od nežnih vokalov, srditih izbruhov pa do skoraj koralnega petja. Seštevek vsega tega le še doda k temačni atmosferi albuma, ki zbuja mravljince. Brez posebnega poudarjanja je lahko jasno, da so Riverside inštrumentalni genijalci, a vendarle se ustavimo še za trenutek pri tem. Duda skrbi poleg vokala še za bas kitaro in to opravi z odliko. Basovske linije so naravnost brilijantne, produkcija basa pa je tako dobra, da se z glasbo zliva v eno. Kitara se noro dobro preliva z ritem sekcijo, tako da vse skupaj občasno izpade skoraj kot jam session, dodatno noto pa dodajo še klaviature Lapaja, ki so odlična podpora vokalu, ustavrjajo pa neverjetno atmosfero, od mračne pa do prelepe mistične.

Album začne kar takoj na začetku že mojstrska kompozicija, Beyond the Eyelids, ki jo začenja skrivnostna elektronska podoba in neverjetni Dudini "chanti", ki se jim kmalu pridruži odpuljen bas groove in nato kitara, ki popelje v pravo prog poslastico z žaganjem, ki rahlo spomni na Dream Theater. Na najkrajšo skladbo albuma, Rainbow Box, je močno vplivala zasedba Porcupine Tree, zgrajena pa je okrog glavnega, heavy riffa, ki mu izdatno pomagata izvrstna bas in boben. 02 Panic Room je ena bolj eksperimentalnih skladb na albumu, saj se izdatno naslanja na klaviatursko atmosfero in obilico samplov, ki pa k sreči niso moteči. Duda s šepetom in melanholičnim vokalom zgradi srhljivo atmosfero, ki jo zaključi zadnji del komada s hladnim tonom kitare in klavirja, nad katerima lebdi mrtvaško srhljiv vokal. Schizophrenic Prayer nas potopi še globlje v obup, otožen vokal in akustična kitara z orientalskimi motivi zgradita neverjeten ambient. Eden najboljših trenutkov albuma je osem minutna Parasomnia, ki vsebuje pravi "trademark" Riverside zvok, mogočno, osrednjo bas linijo in fantastične harmonije, v katero popelje uvod z le Dudinim mističnim vokalom, ki je ta trenutek brez dvoma eden najboljših interpretov besedil v progresivi. Through the Other Side in Embryonic nadaljujeta podobno kot Schizophrenic Prayer, zgrajena sta predvsem okrog akustičnih kitarskih vzorcev, ki na trenutke spomnijo na vrhunski izdelek Opeth, Damnation (Through the Other Side močno spominja na Windowpane), obe pa se stopnjujeta izredno počasi, a učinkovito in mogočno. Cybernatic Pillow sijajno zgradijo staccato riffi in ponovno izreden bas, ki ti odpihne možgane. Album zaključuje epska trinajst minutna mojstrovina Ultimate Trip, ki ji kraljuje začetni jam z genialnimi "lead" deli kitarista Piotra Grudzinskija in klaviaturista Michala Lapaja, sledi pa jima tokrat bolj agresivna vokalna predstava.

Produkcija albuma je neopisljiva, verjetno celo najboljša do sedaj. Riverside so si z Rapid Eye Movement le še utrdili svoj status, z njim pa tudi zaključili trilogijo, in zanimivo bo videti kaj nas čaka v prihodnosti. Glede na slišano je prihodnost svetla.