Camel: Rajaz

Že bežen pogled na naslovnico pove, da so Camel na "Rajaz" ponovno obudili izvirni "puščavski" duh svojih zgodnjih del na čelu z "Mirage" (1974), kjer so imele individualne kompozicije prednost pred med seboj povezanimi konceptualnimi stvaritvami. S tovrstnim pristopom so prebudili zanimanje tudi vseh tistih, ki niso verjeli, da so se na konceptualnih mojstrovinah "Dust And Dreams" (1991) in "Harbour Of Tears" (1996) skorajda vrnili na raven svojih najboljših dni. Z "Rajaz" so Camel dokazali, da za njih ni nič več nemogoče in da lahko nekatera zgodnja dela, vsaj kar se vzdušja in intenzivnosti tiče, ne samo dosežejo temveč celo presežejo, kar je nekaj kar je v tistem času uspelo komaj kateremu izmed njihovih sodobnikov. Andy Latimer, kitarski mojster in dolgoletni vodja skupine, je tokrat uspel izpolniti vse svoje glasbene in poetične vizije povezane okrog prvotnega izročila skupine.

"Rajaz" to pot za spremembo ni zastavljen kot konceptualni album, vendar posamezna dela na njem ves čas veže izjemno skrivnostno orientalsko vzdušje, prepojeno z zanimivo poezijo, ki poslušalcu v trenutku pričara podobe neskončnih puščavskih sipin, kameljih karavan, arabskih legend, na koncu albuma pa pred njim oživi tudi duh legendarnega Lawrencea Arabskega. Tisto, kar je glavni vir tega neverjetnega orientalskega vzdušja, ki poslušalca odpelje daleč drugam, proti prostranim širjavam je, da je večina glasbe navdahnjene po sledeh in načinu gibanja kameljih karavan, katerim so jahači ves čas narekovali točno usklajen ritem medtem, ko so potovali skozi neskončne puščave. Tako se večina metričnih shem na albumu ujema z ritmom premikanja kameljih karavan. Gre za ritem prek katerega naj bi popotniki lažje našli izhod iz puščave in prišli do zasluženega cilja. Ravno taka pa je glasba in vzdušje tega po "pustolovsko" začinjenega albuma, ki poslušalca prek zdaj umirjenih in zasanjanih, zdaj dramatičnih in melanholičnih simfoničnih valovanj, prežetih z obiljem orientalskih lestvic, drži v zamaknjenosti od začetka do konca. Andy in njegova druščina so tokrat ponovno prekosili vsa najbolj nora pričakovanja saj gre za še en album, ki "raste" po vsakem vnovičnem poslušanju in seva izjemno stopnjo zrelosti.

Posamezne skladbe so kot ponavadi odlično strukturirane in aranžirane, polne nepredvidljivih zasukov, obenem pa prežete z melodičnostjo. Vsi tisti, katerim se je zdel "Harbour Of Tears" za malenkost preveč melanholičen in poetičen, bodo na "Rajaz" spet doživeli več dramatičnih in nepredvidljivih inštrumentalnih pasaž, značilnih za klasične Camel, kot so si jih lahko zamislili. Ta verzija Camel, ki so jo poleg Latimerja in basista Colina Bassa, sestavljali še povratnik Ton Scherpenzeel (Kayak) na klaviaturah, Dave Stewart (ex-Fish) na bobnih in Barry Phillips na čelu, je ustvarila album, ki je prepojen s pristnim orientalskim ozračjem, katerega ustvarja predvsem Andyevo subtilno drsenje po pentatoničnih lestvicah, ki so pogosto podkrepljene z odličnimi simfoničnimi aranžmaji na klaviaturah in intenzivnem ritmu. Večina del je obogatena tudi z izvrstnim Latimerjevim vokalom, ki je kot pevec do tedaj dosegel novo stopnjo samozavesti. Če je temu sploh lahko verjeti je produkcija boljša kot kdajkoli prej in tokrat lahko s kristalno čistostjo razločimo posamezne inštrumente; še posebno bogate tone Colinove bas kitare.

V album nas vpelje odlični inštrumental "Three Wishes", ki vsebuje stopnjujoč in počasen uvod na obširnih zvočnih zavesah, prepletenih z Andyevo slide kitaro, ki izvablja njegove prepoznavne, jokajoče zvoke. Nakar se krhka uvodna melodija prek mogočnih kitarskih pasaž in klaviatur, zlasti v interakciji med moogom in hammondkami, prevesi v sanjske harmonije med obema inštrumentoma. Številni efekti na klaviaturah ob napetem, jazzovsko obarvanemu ritmu, ves čas stopnjujejo pristno orientalsko vzdušje, ki doživi vrhunec prek magičnih, pentatonično zastavljenih pasaž na Andyevi kitari.

Ta izvrstna kompozicija se neposredno prevesi v dramatični "Lost And Found", kjer smo priča enemu izmed najboljših trenutkov na albumu. Tu lahko začutimo, da je Andyev vokal dosegel novo stopnjo intenzivnosti in čeprav je njegova barva glasu tudi tokrat neverjetno podobna barvi Davida Gilmourja (z njim ju sicer druži tudi soroden pristop k uporabi kitare), ima tudi svoj lasten, prepoznaven pristop. Tudi tokrat vzdušje kompozicije ves čas narašča prek njegovih epsko obarvanih pasaž na kitari, ki se umetelno prepletajo z odličnimi predstavami na klaviaturah. Ritem se skoraj skladno po vzdušju ujema s premikanjem kamelje karavane, ki v pesku odkrije dolgo pozabljeni zaklad. Tudi tokrat se Andy obširno poslužuje slide efekta s katerim skladbo privede do končnega klimaksa.

Temu sledi napeti "The Final Encore", katerega uvodni, stopnjujoči ritem, prepleten s številnimi zvočnimi efekti in dramatičnim zborovskimi vokalnimi spremljavami ustvarja, kar nekoliko srhljivo vzdušje, ki me osebno nekoliko spominja na tisto proti koncu filma Iskalci izgubljene skrinje. To skrivnostno in srhljivo valovanje pa se v nenadoma prevesi v pristno orientalsko vzdušje, kjer Andyeva uporaba pentatoničnih lestvic ob prepletu s številnimi aranžmaji na klaviaturah za seboj potegne ritem "kamelje karavane". Ko vpade še njegov melanholični vokal postane skupno vzdušje izjemno žalostno. Številni efekti na klaviaturah in tolkala ves čas skrbijo za srednji tempo vse dokler v srednjem delu ne nastopi sunkovit simfoničen prehod, kjer nastopi kataklizma okusnih aranžmajev in nekaj sanjskih kitarskih solaž.

Naslovni "Rajaz" se odpre z umirjenim, baladeskno zastavljenim uvodom na akustični kitari, kjer je ponovno v ospredju Andyev vokal, poln melanholičnega patosa. V ozadju se na čudovit način prepletajo orkestralni aranžmaji, katere še dodatno obogati domiselni vnos čela. Po umetelni pasaži na akustični kitari in krasnimi aranžmaji na flavti, klaviaturah in čelu, se delo prevesi v dramatičen, zasanjan tempo, ki ga narekuje ritem "kameljih korakov", zlasti prek Colinove bas kitare. Andyeve umetnije na slide kitari ves čas dvigujejo vzdušje od neizrekljive melanholije do veličastnih razodetij pristne orientalske magije. Najboljše pa nastopi po skoraj sanjskem vpadu umetelne kitarske solaže, ki jo mojster na čudovit način vplete znotraj osrednje melodije ter s tem iz odlične stvaritve ustvari mojstrovino.

"Shout" je najbolj spokojno pa verjetno tudi najbolj melanholično delo na album. V osnovi je razmeroma preprosta akustična balada, ki v ozadju vsebuje številne lepe orkestralne aranžmaje, preprost ritem in Andyev emocionalno prepojeni vokal. Camel tu ponovno lepo demonstrirajo, da so odlični tudi na skladbah, ki vsebujejo manj kompleksnih struktur, katera so sposobni dvigniti na višjo stopnjo s pomočjo odličnega vzdušja in nepopisne lepote posameznih aranžmajev.

"Straight To My Heart" je še eno zelo melanholično delo, kjer Andy v besedilu opisuje svoje otroštvo. Kompozicija je umirjena in polna mojstrovih melanholičnih, bluesovsko obarvanih in kompleksno grajenih pasaž na kitari. Čista nirvana pa nastopi v njenem drugem delu, kjer vključi še eno odlično kitarsko solažo, ki pa je šele uvertura v prave simfonične sanje, ko to solažo še nadgradi in vanjo vpadejo vesoljske teksture klaviatur, kar je sicer ena zaščitnih odlik skupine, ki pa vendar nikoli ne neha navduševati in dvigovati mravljince.

Sledi "Sahara", eden najboljših inštrumentalov, kar so jih kdaj ustvarili in ob katerem bodo uživali tudi vsi ljubitelji jazzovskih improvizacij. Tu nas Camel z bogatimi orientalskimi valovanji ponesejo v naročje mogočnih sipin kraljice puščav. V uvodu navdušuje umetelna uporaba tolkal, bogate zvočne zavese na klaviaturah ter izjemno krhka in melodična linija Andyeve kitare, katero ta igra z neverjetno mehkobo. Sanjske kitarske pasaže, ki temu sledijo so za vse prste polizat medtem, ko veličastna plast klaviatur ves čas stopnjuje vzdušje do dramatičnega klimaksa, čemur sledi sanjski orientalski del, ki je ena najveličastnejših inštrumentalnih sekcij v njihovi karieri. Andy prek malega morja kitarskih pasaž in drsenj po pentatoničnih lestvicah nenehno oživlja puščavske sipine medtem, ko orkestralni aranžmaji in napet ritem ustvarja čisto pustolovsko fantastiko, ki niti malo ne popušča pri ustvarjanju nepozabnega vzdušja.

Veliki zaključek in najboljše delo na albumu, ki nas privede na konec pustolovščine, pa je brez dvoma epska mojstrovina "Lawrence", ki je posvečena legendarnemu Lawrencu Arabskemu in njegovemu duhu, ki je (kot se Andy poetično izrazi v besedilu) ostal "zakopan v puščavskem pesku". Dramatične zvočne zavese in efekti na klaviaturah v uvodnem delu ustvarjajo skrivnostno vzdušje nakar sledi končno "razodetje" v izjemno melanholični sekciji, ki ponovno obudi "duh nikoli pozabljene legende". Andyev melanholični vokal je podkrepljen na vesoljskih klaviaturah in vrsto magičnih kitarskih pasaž, ki bodo očarale slehernega ljubitelja tega inštrumenta. Njegova solaža v drugem delu je odigrana s takim žarom in srcem, da je ni mogoče opisati zgolj s preprostimi besedami. Zaključna sekcija, kjer se prepletajo jokajoče kitarske solaže in mogočne plasti klaviatur, pričarajo enega najlepših in najveličastnejših zaključkov kakšnega njihovega albuma. Kljub neizrekljiv melanholiji, ki preveva celotno kompozicijo, pa je ta prepojena tudi z veličastnostjo in izžareva zmago človeškega duha nad vsemi ovirami; v tem primeru nad puščavo, katero je na koncu uspelo premagati in prispeti na željeni cilj.

"Rajaz" je še ena epska mojstrovina osupljive magije s katero so Camel tudi najbolj nejeverne prepričali, da so se konec 90ih dokončno vrnili tja, kjer so nekoč že bili – v sam vrh simfoničnega prog rocka, kjer so zasedli izpraznjen prestol, ki ga ni mogla prepričljivo zapolniti niti nova generacija skupin, večina katerih je zrasla tudi ob poslušanju te legendarne skupine. Kar je najbolj neverjetno pri "Rajaz" je, da gre za enega njihovih najboljših albumov, povsem enakovrednega klasikam, kjer so dosegli še eno novo stopnjo zrelosti ne da bi se odpovedali svojemu na daleč prepoznavnemu zvoku. "Rajaz" vas vabi na nepozabno glasbeno potovanje in če bi radi doživeli pristno puščavsko pustolovščino na hrbtih kamel je ta album prava rešitev za vas, kajti le katera druga skupina je bolj primerna za ta podvig kot tista, ki nosi ime vaše jezdne živali.