Človek bi mislil, da si bo Alex Beyrodt vzel malo dopusta, a nikakor ne izpreže iz svojega več kot polnega zagona. Skupaj z ostalim člani Primal Fear je integriran v kar nekaj stranskih projektov, pa tudi skupin. Ena teh so Voodoo Circle. Sprva zastavljeni kot projekt, ki se je izkazal za uspešnico, zato je prerasel v stalno skupino in tu je že njen peti studijski album!
Novost je novi pevec. To je Herbie Laghans, ki je prej sodeloval pri projektu Avantasia. Glavna značilnost njegovega vokala, za razliko od predhodnika, sicer izjemnega Davida Readmana (Pink Cream 69), je ta, da je Herbiejev vokal raskav. Z več, kot atraktivnim ter dopadljivim pristopom ohranja velik muzikalični iztržek, ki smo mu od vselej priča, kar se preteklih Voodoo Circle izdelkov tiče. Spevnost nalezljivih refrenov, v katerih dosega bombastika svoj atmosferični vrhunec, je torej popolnoma zadržana. Tudi asociacije na dela skupin Whitesnake in/ali Scorpions vas bodo znova spremljale na vsakem koraku. K temu prišteješ še značilnosti igranja Alexa Beyrodta, ki je izjemen mojster obvladovanja šest strunske teorije. Njegova igra je namreč na moč navdahnjena nad likom in delom Richieja Blacmkorea, vendar postavljena na hitrostno potenco, kar ga logično zbližuje z baročno razuzdanostjo znanega kitarskega »rallysta« Yngwie J. Malmsteena. Sicer pa so Voodoo Circle odlični jezdeci zapuščinei prvega hard rock vala, ki se je v osemdesetih, na čelu s skupinami Bonfire, Casanova, Frontline, Mad Max, Jaded Heart...., pojavil v Nemčiji.
Ne čudi, če se boste spomnili na Whitesnake albume, kot sta »1987« (celo na »Saints and Sinners«), ko se bo rotiral »Raised On Rock« v vašem predvajalniku. Prvi komad, se pravi Running Away From Love, je v refrenu namerno kar se da AORovsko nastavljen. Namerno zato, da zgrabi v poslušanju takoj! Na prvo žogo. Produkcija zadržuje visok nivo .Tudi tokrat je ravno prav našpičena, tista prava nemška hard rock produkcija (Sinner se je pri končnem miksu in masteringu »le pustil korigirati« izkušenemu Dancu Jacobu Hansenu – Voodoo Circle namreč niso Primal Fear), kjer so kitare poudarjene, vendar pa so Beyrodt in druščina zelo pretkani v aranžiranju kompozicij. Večkrat namreč prevzamejo pozornost »strupeno skrbno zapakirane«, v muzikaličnem dometu silno prevzetne in grabežljive harmonizirane linije večdelnih vokalnih napevov v refrenih. Pečatni riffi, ki sicer ne izumljajo ničesar novega, v zameno za to, pa raje nostalgično potrkajo na poslušalčevo vest. Grabežljiva muzikaličnost, izvrstno Beyrodtovo soliranje na vsakem koraku izdelka. Zagrizena nemška osredotočenost, od katere Beyrodt s kompanijo ne odstopa niti za ped in je znova, z izjemo nekaterih »izposojenih in prepakiranih« idej stare šole, polnokrvno prepričljiv v svojem početju.
Voodoo Circle so z novim pevcem v svojih vrstah ohranili vso kakovost komponiranja, ki jo definirajo studijski predhodniki. Laghans, pa je več kot dostojno zapolnil vrzel, ki je nastala po odhodu sicer čislane vokalne persone Davida Rreadmana. Vokalni karakter novega pevca dodaja kompozicijam novo in svežo patino. Ne nazadnje, je njegov prihod povzročil tudi hvaležno spoznanje ter dejstvo, da je ta recenzija kanček drugačna, od recenzij prejšnjih Voodoo Circle albumov.
na vrh