Le kaj bi Johna Wettona sploh lahko potešilo, če ne bi letno izdal vsaj ene plošče? Bodisi pod imenom Asia, bodisi pod imenom Icon, bodisi v vlogi gostujočega glasbenika, če pa že to ne uspe, pa je na razpolago opcija izdaje samostojnega studijskega izdelka. To pot se glasbenik predstavlja prav s samostojnim albumom. Zanimivo, skupno komaj šestim.
Pevec in basist, ki je predihal glasbena leta v času velikih pionirskih podvigov nebrzdanega poguma in radovednosti odstiranja mnogoterih glasbenih obzorij, ki so prelomno vplivala na kasnejši razvoj in podobo rock glasbe kot del povsem unikatnih zasedb od Mogul Thrash, Family, U.K., King Crimson, Uriah Heep,Wishbone Ash, Roxy Music ter seveda Asia, slovi po odličnem občutku izdelane kompozicije. Poleg tega poseduje karizmatičen in povsem prepoznaven glas, za katerega so se tepli mnogi izvajalci, ki so ga hoteli imeti na svojih glasbenih izdelkih. Mimogrede, Wetton bi moral peti že na tretjem King Crimson albumu, a je bil vezan na pogodbo za izdajo dveh albumov s Family, tako da je h Crimson lahko prestopil šele leta 1973 (hvala RockLine kolegu Petru za ta namig). Da. John Wetton je nedvomno rock legenda.
To pot se je mož oklenil motiva "živi vsak dan, kot bi bil tvoj zadnji". V slikovitem predgovoru spremne besede v knjižici novega studijskega albuma popelje konzumenta v ozadje, ki je narekovalo podobo albuma "Raised In Captivity". Wetton se je spomnil starih pajdašev, s katerimi je krojil skupno podobo rocka pred tremi in štirimi dekadami. Tako so se znašli na albumu trije kitarski velikani pionirstva Robert Fripp (King Crimson), Steve Hackett (Genesis), Mick Box (Uriah Heep), nadalje Steve Morse (Deep Purple, Kansas), pa klaviaturista Geoff Downes (Asia, Yes) in Tony Kaye (Yes, Circa:). Tu je violinist Eddie Jobson, nekdanji Wettonov U.K. pajdaš. Zanimivo, da je Wettonu zmanjkalo prostora za vabili prvi Jethro Tull kitari Martinu Barreju, ki je sooblikoval Wettonov studijski prvenec in še enemu Asia kompanjonu - "mrkemu gospodu sovi" Steveu Howeu.
John Wetton na albumu ne ponuja česa novega in za uho pretresljivega. Njegov izrazni avtorski slog je čvrsto determiniran že vrsto let. Navkljub temu je "Raised In Captivity" drugačen album v Wettonovi karieri. A če je že vredno tokrat iskati primerjave, sta tu še najbliže projekt Icon in Asia, vendar pa to drži v silno ohlapnem smislu. Ne glede na to, da je na albumu kopica prominentnih gostov, ki so v drugačnem glasbenem okolju lahko osnovni faktor ter nosilci nenehne razvojne spremembe teh okolij (beri: matičnih skupin), pa ti ne uspejo vdahniti Wettonovim skladbam svojega pečata v tej meri, da bi katera izmed skladb spominjala na karkoli, kar bi lahko prihajalo iz njihovih matičnih skupin. V tem oziru je zelo pomembno funkcioniranje naveze Wettona z Billyjem Sherwoodom. Že res da je Wetton nosilec osnovnih idej za melodije skladb, a ko se vključi poleg Sherwood, dodaja ta moment sami avtorski izraznosti element eklektičnosti.Sherwooda je moč čutiti v specifičnih kitarskih motivih, s katerimi ni težko iskati vzporednic v projektu Conspiracy, zasedbi Circa:, pa tudi Yes albumu "Open Your Eyes" (1998) - najbolj nazorno povzeto v skladbi The Last Night Of My Life.
V refrenih ne manjka opremljenost vodilnega Wettonovega vokala s harmonijami, ki kreirajo znane standarde, kakršni spremljajo nekatere nepozabne trenutke njegove diskografske ere v precej izdatnejši drži (Icon, Asia), z Asia občutkom pa jo še najbolj zbliža refren skladbe The Devil And The Opera House. Skladba poseduje všečen razpoloženjski preskok ob integraciji Jobsonove solaže na violini pastoralnih elementov. Čuti pa se, da je v aranžiranju multivokalnih harmonij prispeval svoje linije tudi Billy Sherwood, kar znova kreira občutja omenjenih projektov in skupin,v katerih je Sherwood sooblikoval ali še sooblikuje celokupno zvočno in slogovno podobo, obenem pa v primeru Johna Wettona delujejo vokalne harmonije to pot kanček drugače, kot smo od njega vajeni.
Kar preseneti na tem albumu, je za siceršnje Wettonovo že kar pregovorno milozvočje melodičnih napevov "naostrena" rockovska drža, ki v produkciji ohranja živ, na trenutke skoraj blago surov zvok kitarskih fraz (otvoritvena Lost For Words, ali takoj za njo naslovna skladba, pa The Human Condition in/ali New Star Rising). Izmed slavnih gostujočih imen ni težko preslišati karizme zvoka in sloga Roberta Frippa (da, tudi soundscapesi so poleg), specifičnega, z vah-vahanjem zasoljenega soliranja Micka Boxa in ječavega eteričnega ubiranja tonov, ki prihajajo izpod prstov Stevea Hacketta, vendar pa so vsi trije zgolj omejeni na soliranje in eventuelno dodaten prehodni okrasek (Frippovi izhodni in vhodni soundscapesi v naslovni skladbi), tako da dejansko določata osnovna pravila igre na albumu le Wetton in Sherwood.
Skladbi, kot sta Steffi's Ring in Mighty Rivers sta potezi odveč. Mirni skladbi, prva se drži organskih kolažev, druga si pomaga s programiranjem in integracijo angelskega ženskega vokala Anneke Van Giersbergen - kar je rekapitulacija njenega gostovanja na Wetton Downes projektu Icon (skladbi To Catch A Thief ter Tears Of Joy), povzemata to, kar je Wetton že kar nekajkrat povedal v sklopu aranžiranja za projekt Icon, zato ju ne gre pogrešati, v kolikor bi bili izključeni iz tega solo izdelka. Po drugi plati pa izmed mirnejših skladb (organskega zvena rabe akustike) prevzema pobudo odlična Goodbye Elsinore, ki je v osnovi nastavljena s keltskim folk vodilom glavnim motivom in v kateri se Wettonova čutnost še posebej učinkovito izrazi z vrhuncem v refrenskem napevu. Eklektičnost skladbe je poglobljena tudi s prepoznavnim kratkim, a sladkim, dotikom zvena Hackettove solaže.
"Raised In Captivity" je odličen album, poseben v svoji vsebini, ki dokazuje odlično funkcioniranje naveze Wetton - Sherwood, izpostavljene eklektične note, obenem pa diši v vsem rustikalno! Zato bo absolutno zadovoljil, kot posrečena slogovna mešanica, tako vse ljubitelje večine del Wettonove bogate diskografije, kot tudi Sherwoodovega udejstvovanja znotraj "poznih" Yes, projekta Conspiracy in skupine Circa:. "Raised in Captivity" je album, ki v avtorsko izrazni noti deluje avtonomno in posebno, obenem pa precej močneje in bolj prepričljivo glede na sleherni Icon izdelek, kot tudi glede na obe poslednji studijski Asia izdaji.
na vrh