Camel: Rain Dances

Po mojstrovini "Moonmadness (1976) so Camel prvič v svoji zgodovini naredili dve pomembni spremembi: najprej v zasedbi skupine in nato še v slogovni usmeritvi. Nezadovoljnega basista Douga Fergusona, ki mu ni dišala že prej načrtovana nekoliko bolj jazzovska usmeritev zvoka skupine, katero je zagovarjal predvsem bobnar Andy Ward, je najprej zamenjal kar kitarist/pevec in občasni flavtist Andrew Latimer. Na srečo to ni trajalo dolgo in v skupino je kmalu prišel že takrat legendarni basist in pevec Richard Sinclair, sicer veliko ime canterburyske šole progresivnega rocka kot nekdanji basist in pevec skupin Caravan ter Hatfield And the North. Njegov prihod je brez dvoma pomenil veliko okrepitev za ritem sekcijo ter odlično popotnico k njihovim načrtom z jazzovsko usmeritvijo. Sinclairov prihod pa je gotovo dvignil tudi zanimanje vseh tistih, ki so že v preteklosti med seboj radi povezovali slogovne podobnosti med glasbo Camel in Caravan, čeprav teh resnici na ljubo ni veliko, razen tega da si pač brez kamel ni zamisliti puščavske karavane. Že pred Sinclairovim prihodom pa se je skupini kot uradni član (na prejšnji turneji je skupino namreč spremljal samo kot koncertni član) pridružil tudi eden izmed najboljših flavtistov in saksofonistov tistega časa Mel Collins (ex-King Crimson in še nekaj drugih kot priložnostni glasbenik), ki je s svojim saksofonom še dodatno prispeval k novi usmeritvi. Vsaj na papirju so Camel zdaj delovali še močneje in to jim je tudi prineslo kar nekaj lepih rezultatov preko kopice odličnih del, ki se nahajajo na tem izvrstnem albumu. Kljub temu pa na "Rain Dances" Camel niso popolnoma uspeli izkoristi vseh potencialov, ki jih je ponujala ta izjemna formacija, ki je v sebi uspešno združevala tako elemente simfoničnega proga (tradicionalni elementi skupine) kot canterburya. Čeprav gre edinstven in njihov najbolj eksperimentalen album sploh ter za še eno potrditev njihovega izjemnega glasbenega talenta pa "Rain Dances" nekako ne uspe doseči naziva mojstrovine kot so bili v mojih očeh vsi njihovi albumi pred njim. Kar pa je bolj posledica preobilice številnih novih idej kot pa njihovega pomanjkanja.

Sinclairov prihod, prek njegovega odličnega igranja bas kitare, skupini ni prinesel samo dosti bolj jazzovsko usmeritev, temveč je kot odličen pevec z vokalom ki je rojen za hite, skupino ponekod že začel približevati AOR smernicam, kar je bila tudi ena od logičnih posledic tedanjih glasbenih razmer. Prav tako so se začele večplastne simfonično-epske kompozicije po katerih je bila skupina vedno najbolj prepoznavna počasi odmikati kompaktnejšim in radiu "prijaznejšim" skladbam. Te pa so bile še vedno dovolj kompleksne in hkrati vsebovale dovolj tradicionalnih elementov skupine, da so pripomogle k nekaterim odličnim rezultatom ne da bi skupina izgubila svoj prepoznavni zvok. Prvič pa so do večjega izraza v njihovi glasbi začele prihajati tudi nove tehnologije, predvsem na področju klaviatur. Po drugi strani pa so prav Bardensove klaviature ter Latimerjeve nezgrešljive subtilne kitarske solaže ohranjale tisti tradicionalni simfonični zvok skupine, ki ponovno ustvari nepopisno vzdušje in pripomore k temu, da mnogi slogovni eksperimenti na albumu tudi uspejo. "Rain Dances" vsebuje za tisti čas tudi izjemno, skoraj kristalno zloščeno, produkcijo.

"First Light" že kmalu razkrije dva nova aspekta v glasbi Camel, ki se je tokrat uspešno približala jazz fusionu bolj kot kdajkoli prej ali pozneje. Prvi aspekt je ta, da je Bardens razširil svoj nabor klaviatur in da je ritem sekcija s Sinclairjevim prihodom postala dosti bolj precizna in prefinjena kot je bila prejšnja. Skladbo odlikuje predvsem sijajna kombinacija Collinsovega saksofona in Bardensovih sinthesizerjev poleg tradicionalno odličnih Latimerjevih kitarskih solaž. Zlasti Collinsove solaže na saksofonu skladbi dodajo nek popolnoma nov čar, ki jo prinaša ta nov element v njihovi glasbi. Netipična "Metrognome" je ponovno utemeljena na jazzovsko obarvani ritem liniji ter je obenem polna prepletov odličnih solaž na kitari, saksofonu in klaviaturah. Ponekod pa celo že rahlo vleče v neo-prog vode oziroma k zvoku, ki je oblikoval ta žanr. Tudi "Tell Me" uspešno prestavi nekaj kar skupina do takrat še ni poskusila. V osnovi je sicer sanjava balada z melanholičnim Sinclairjevim vokalom, ki pa že vsebuje nekatere AOR elemente. Po uvodu na saksofonu lahko občudujemo čudovite melodije, ki jih izvabljata mojstra Latimer in Bardens, ki bogatita skladbo prek prepleta flavte in ambientalnega sinthesizerja. K čudovitemu vzdušju pa dodatno doprinese tudi vnos Collinsovega bas klarineta. "Highways Of The Sun", ki je izšel tudi kot single, je prvi očitnejši premik skupine k AOR zvoku in komercializaciji, ki tako celo rahlo spominja na kakšno delo The Alan Parsons Project. Vseeno pa gre za nadvse dopadljivo skladbo, ki navdušuje prav s svojim neposrednim pristopom in odličnim refrenom ter Bardensovimi izvrstnimi solažami na sinthesizerjih. Čudovito je spoznanje, da lahko Camel ustvarijo potencialni radijski hit ne, da bi prodali svoj prepoznavni progresivni zvok. "Unevensong" je odlični jazz rocker, ki zveni dosti bolj podobno njihovim delom s prejšnjih albumov. S številnimi hitrimi ritmični prehodi na Wardovih bobnih, eteričnim Sinclairjevim vokalom, nabritimi Latimerjevimi rifi ter supersoničnimi vesoljskimi solažami na Bardensovih sinthesizerjih je to eno izmed najboljših del na albumu. Z "One Of These Days I'll Get an Early Night" se Camel v svoji najbolj možni jazzovski preobleki spogledujejo tudi s funkom ob veliki uporabi subtilnih pasaž na klaviaturah in saksofonu. Bardensova briljantna solaža na električnem klavirju pa je prava poslastica. Enako velja za Latimerjevo mojstrovino na kitari, ki nastopi v izteku skladbe. Ta je tako močno usmerjena v jazz vode, da je njen zvok celo bolj kot canterburyu podoben zvoku jazzovskih skupin z zahodnega dela ameriške obale. Ob številnih jazzovskih elementih pa skupina v skladbi ves čas ohranja njen osnovni motiv, ki je dokaj preprost. Rezultat je še ena izvrstna in originalna kompozicija. Posebni gost Brian Eno (ex-Roxy Music, solo) s svojimi zvočnimi zavesami na "Elke" ustvarja čudovito, skoraj vesoljsko, atmosfero ob istočasni spremljavi čudovito sanjave Latimerjeve flavte. Mojster ambientalne glasbe je tako pomagal Camel ustvariti enega izmed njihov najlepših inštrumentalov. Izrazito jazzovsko obarvana "Skylines" je še eden izmed vrhuncev albuma z odličnimi solažami na kitari in sinthesizerjih ter kompleksnim ritmom Sinclairovega basa in Wardovih bobnov. Naslovna "Rain Daces" pa je v osnovi orkestralna verzija uvodne "First Light" s prvovrstnimi solažami na klaviaturah, ki na primeren način zaključi album tako kot se je ta začel. Zadnja izdaja albuma ima na koncu kot bonus skladbo dodano single verzijo "Highways Of The Sun", ki se od tiste na albumu razlikuje le po tem, da ima odrezano Bardensov solažo na sinthesizerju.

"Rain Dances" je za Camel prelomni album, ki poleg eksperimentiranja z jazz/AOR začimbami uspešno združuje njihove prepoznavne simfonične progresivne elemente, ki so odlikovali prejšnje albume skupine. V osnovi je "Rain Dances" izvrsten album, kjer Camel uspešno in na progresiven način raziskujejo nova glasbena področja, kar vodi v njihov najbolj eksperimentalen album sploh. Čeprav ne dosega nivoja ter predvsem vzdušja njihovih prejšnjih albumov za katere je bilo značilno, da je vsak na svojstven način predstavljal naslednji evolucijski korak naprej pa gre vseeno za album, ki ga ljubitelj simfoničnega prog rocka nikakor ne sme prezreti.