Artrockovski šampioni Marillion, najbolj skrbno varovana britanska glasbena skrivnost, so se v času nastanka svojega desetega studijskega albuma »Radiation« znašli sredi krajše identitetne krize, ko so na vsak način želeli 'modernizirati' svoj zvok v skladu z nekaterimi tedanjimi glasbenimi trendi in narediti precej radikalen prelom glede na predhodni album, odlični »This Strange Engine« (1997). Nekdanjim prvakom novega vala progresivnega rocka, ki so med svoje ključne vplive šteli progrockovske velikane na čelu z Genesis, Pink Floyd, Camel itd., so nenadoma za kratek čas vzor postali britpop, alter rock in indie rock bandi na čelu s takratnimi ljubljenci trendovskih glasbenih smernic Radiohead, kar je bila pravcata igra ironije, glede na to, da je šlo večinoma za skupine, ki si prav Marillion štejejo med svoje glavne vplive.
Člani banda še danes v intervjujih pravijo, da je »Radiation« bolj ali manj 'čuden album', na katerega niso nič kaj preveč ponosni. S tem nikakor ne mislijo, da je slab ali da se ga celo sramujejo, vendar priznavajo, da z njim niso uspeli doseči tistega, kar so originalno želeli – razviti moderen in tedanjim radijskim postajam zanimiv zvok, s tem pridobiti novo bazo privržencev ter obenem še vedno zadržati prepoznaven in unikaten Marillion skladateljski pečat. Kako narobe so šle tedaj stvari, pove podatek, da so na koncertih z »Radiaton« turneje izvajali Radiohead priredbo »Fake Plastic Trees«. To ni bila najbolj bizarna in absurdna koncertna priredba njihovega kariere (ta 'čast' pripada njihovi priredbi Britney Spears hita »Toxic«), pa vendar je ta poteza odgnala marsikaterega dolgoletnega privrženca, ki se je začel resno spraševati, ali band slučajno ni izgubil kompasa. Marillion so po Fishevem odhodu, ko so naglo opravili s pojmom neoprogrock, tvegali z različnimi prej še neraziskanimi zvočnimi eksperimenti in vplivi, a se jim je na koncu vse skupaj nekako obrestovalo. Z »Radiation« so za kratek čas trčili v neprebojni zid, saj je bilo jasno, da so začeli nekoliko dvomiti v lastne skladateljske sposobnosti, česar pa so se na srečo hitro odvadili.
Kljub temu da je »Radiation« najbolj 'čudaški' Marillion studijski dosežek sploh, na katerem se nahaja nekaj stvaritev, ki jih lahko razglasimo za najslabše v njihovi celotni karieri, pa je na njem še vedno nekaj odličnih skladb, ki albumu zagotavljajo spodobno kakovostno raven in dokazujejo, česa so bili sposobni, kadar so se prenehali ozirati za tedanjimi trendi. Med »Radiation« vrhunce po kratki akustični uverturi »Costa del Slough« brez dvoma spada otvoritveni energetski katalizator »Under the Sun«, epska stvaritev na ravni njihovih najboljših dosežkov, ki kar poka pod težo številnih bombastičnih aranžmajev in kjer Hogarthov vokal v zmagoslavnem refrenu doseže novo raven imenitnosti. Mark Kelly tu ne varčuje s polaganjem mavričnih orglarskih in sintetizatorskih tekstur, medtem ko kitarske improvizacije Steva Rotheryja zvenijo karseda epsko.
Po omenjenem artrockovskem zimzelenu se stvari na »Radiation« žal naglo poslabšajo s podpovprečnim alter/indie rockerjem »The Answering Machine«, kjer je bil očitno glavni namen ustvariti nepredušni zvočni zid in po možnosti čim bolj poteptati ves melodični potencial, da bi na koncu lahko zveneli karseda 'nemarillionovsko'. Rotheryjeva kitara je tu popolnoma podrejena elektronsko zvenečim digitalnim vzorcem in skorajda popolni ritmični kakofoniji. Tudi najboljšim se zgodi, da ga kdaj pošteno 'zamočijo'. Precej bolje izpade kompleksna power balada »Three Minute Boy«, kjer člani banda demonstrirajo svojo izjemno sposobnost, da iz sekunde v sekundo stopnjujejo intenzivno atmosfero, in kjer H-jev pripovedni vokal ob klavirju in akordih akustične kitare igra ključno vlogo. Tudi Rotheryjeva električna kitara se tu sčasoma razživi z udarnimi pasažami in je tako rekoč znova v idealnem sozvočju s Kellyjevimi spacerockovsko obarvanimi sintetizatorskimi teksturami, kar se ob inteligentnih ritmičnih zgibankah nadaljuje vse do zadovoljivega zaključka.
Temu solidnemu dosežku sledi stvaritev, ki je nekoliko pod običajnimi Marillion standardi. »Now She'll Never Know« je melanholična in tihotna ljubezenska balada skorajda na ravni 'a capella', kjer je H-jev krhki vokal pospremljen z nežnimi aranžmaji akustične kitare v režiji basista Peta Trewavasa, prisotne pa so tudi razdrobljene sintetizatorske kaprice. Osrednja melodija je lepa, vendar vse skupaj zaradi komajda slišnih in ponavljajočih se akustičnih aranžmajev hitro postane dolgočasno. Zaznavno bolje izpade zelo solidni »These Chains«, ki je izšel celo kot single, pa četudi ima precej podobno melanholično atmosfero kot predhodnik. V primerjavi z njim vsebuje precej več 'jajc', tudi po zaslugi dobrega orkestralnega aranžmaja, epske kitarske solaže in mogočnega refrena. Samo 'krščen Matiček' pa ve, kaj so Marillion želeli povedati s sila dolgočasno in nenavdahnjeno bluesrockovsko balado »Born to Run«, ki bo šla v anale kot eden najbolj zgrešenih eksperimentov njihove kariere. Vse skupaj se odvija kot kakšen upočasnjen črno-bel film, medtem ko Rotheryju, ki tu zveni kot križanec med Ericom Claptonom in Davidom Gilmourjem, nikakor ne pristaja vloga blues rock kitarista, pa če se postavi na glavo. Edina svetla točka je H-jev vokal, ki na sicer splošno, ne glede na glasbeno zaledje, zelo težko izpade slabo.
Omeniti je potrebno, da je zaključni del »Radiation« eden njegovih boljših trenutkov. To velja predvsem za ambiciozni artrockovski eksperiment »Cathedral Wall«, na katerem se jim posreči na inteligenten način združiti 'oba svetova' – svoje bogate skladateljsko-improvizacijske sposobnosti, ki izhajajo iz klasične šole progresivnega rocka, z nekaterimi rock trendi devetdesetih – in izoblikovati resnično epsko stvaritev, ki je okronana z bogatim večglasnim refrenom. Veličastne sintetizatorske zavese so pospremljene z udarnimi kitarskimi pasažami in Mosleyjevimi masivnimi bobnarskimi krošeji, medtem ko se po zaslugi številnih digitalnih efektov ves čas spreminja sila raznolika atmosfera. Na koncu se še enkrat ponovi osrednji »These Chains« verz. Daljša ambientalna zadušnica »A Few Words for the Dead«, še en precej nenavaden, a vseeno zanimiv in posrečen eksperiment, kjer se Marillion preizkusijo predvsem v ambientalnem rocku, je zanimiva pacifistična stvaritev, ki je več kot očitno uperjena proti orožarskemu lobiju.
»Radiation« je še danes prepoznan kot precej 'čudaški' album, ki je zaradi eksperimentiranja z nekaterimi popularnimi zvočnimi trendi devetdesetih in nasploh razmeroma 'uspavane' atmosfere le redkim Marillion privržencem v celoti všeč. Tako kot kar nekaj studijskih albumov iz H-jevega obdobja, zlasti po letu 1995, zahteva veliko časa in potrpežljivosti pri poslušanju, preden se razkrijejo vse njegove pozitivne plati. Teh je dovolj, da »Radiation« kljub nekaterim ne preveč posrečenim prej omenjenim skladbam, ko so želeli zajahati tedanje trendovske izzive, še zdaleč ni slab album. Pravzaprav Marillion niso 'sposobni' ustvariti slabega albuma, in »Radiation« predstavlja samo nekoliko preveč radikalen odklon od tistih zvočnih in skladateljskih prvin, v katerih so najboljši.
na vrh