Arena so izid svoje konceptualne mojstrovine »Contagion« (2003) pospremili s tremi 'spremljevalnimi' albumi, ki vsebujejo vrsto nadvse okusnih dobrot za vse zveste pristaše teh angleških prog rockovskih prvakov. »Radiance«, najbolj zanimiva izmed teh treh spremljevalnih izdaj ob promociji »Contagion«, vsebuje posnetek akustičnega nastopa neoprogrockovskih odličnikov sredi dvorane de Boerderii, ki se nahaja v mestu Zoetermer na Nizozemskem. Trije člani Arene, klaviaturski mag Clive nolan, kitarski čudodelnik John Mitchell in pevski prvokategornik Rob Sowden, so se v novembrskem večeru leta 2002 odločili v intimnem ozračju omenjene nizozemske koncertne dvorane izvesti akustični nastop, ki je vseboval predvsem skladbe s »Contagion« ter še nekaj klasik z drugih albumov. Odziv publike je presegel pričakovanja vseh treh članov, ki so si med nastopom reanžiranih Arena standardov dali duška tudi s šaljivimi dovtipi, kar še posebno velja za odlično razpoloženega Nolana na klavirju in spremljevalnem vokalu.
Večina skladb v reanžiranih podobah izpade nadvse zanimivo, kar velja že za uvodni »The Visitor« (1998) klasiko »(Don't Forget To) Breathe«, katero so predelali v akustično balado, kjer Cliveov spremljevalni vokal pride do večjega poudarka, medtem ko je 'glavni zvezdnik' gospod Sowden s svojo čustveno do kraja angažirano pevsko predstavo. »A State Of Grace«, kjer Robov vokal vnovič zavzema osrednje mesto, tudi v akustični preobleki izpade kot pravi dramatični klimaks, kjer spremljevalne vokalne harmonije v Mitchellovi in Nolanovi režiji pridejo do polnega izraza ob klavirski in akustično-kitarski spremljavi. Temu sledi serija skladb s »Contagion«, začenši z »An Angel Falls«, kjer je tradicionalno enigmatično vzdušje poneseno na krilih melodramatične vokalne izpovedi, ki se že v naslednjem hipu prelije v »Spectre At the Feast«. Ta vokalno precej zahtevna skladb z melodičnimi klavirskimi aranžmaji izpade kot eden izmed vrhuncev tega akustičnega posnetka.
»Skin Game«, po Nolanovih besedah med člani banda najbolj priljubljen »Contagion« standard, se ponaša s skorajda enako melodramatično atmosfero kot izvirnik, medtem ko gre pri mogočni vokalni interpretaciji še za en korak dalje. Enako bi se lahko reklo tudi za »Bitter Harvest« in »The City of Lanterns«, ki po emocionalni globini in atmosferi v ničemer ne zaostajata za izvornima, električnima verzijama, medtem ko »Mea Culpa« ne vsebuje samo vrste duhovitih klavirskih improvizacij, temveč še eno sijajno vokalno izvedbo v režiji karizmatičnega Sowdena. »Ascension« nekako ne doseže izjemne atmosfere, ki vlada na izvirniku, a vseeno izpade zelo solidno, čemur sledi buren aplavz publike. Sledi serija priljubljenih Arena klasik iz zgodnjega obdobja, začenši s »Crying For Help IV«, katero Clive nekajkrat vmes prekine s humorističnimi dovtipi s čimer preseka tradicionalno resno in mračno atmosfero, ki ponavadi zaznamuje lik in delo tega odličnega neoprogrockovskega kolektiva.
Najboljši dokaz, da tega akustičnega nastopa trio ni jemal najbolj resno se sliši med izvedbo s turobnim vzdušjem prežete »Immortal« (2000) klasike »The Butterfly Man«, kjer poskušajo mimogrede, kar 'iz prve roke', ustvariti drugačen zaključek, kar se na koncu izcimi v zabavno burlesko. Tu Clive mimogrede ustreli tudi nekaj šaljivih dovtipov na račun so-poglavarja, odsotnega bobnarja Micka Pointerja. Seveda ne manjka tudi akustična izvedba dolgoletnega favorita publike, »Songs From The Lions Cage« (1995) zimzelena »Jericho«, katerega na srečo izvedejo brez duhovičenja, tako da kot celota izpade tako kot se pričakuje. Tu klavirsko-akustični aranžmaji izpadejo še posebno okusno, medtem ko je Sowden vnovič na vrhuncu vokalne karizme. Zaključek s »Crying For Help VII«, kjer s prepevanjem verzov intenzivno pomaga publika, je nekako pričakovan in ne ponudi ničesar posebno novega, čeprav poskrbi za zadovoljujoč zaključek nastopa.
»Radiance« je lep priboljšek za vse zveste privržence, ki so bili po izidu »Contagion« lačni novih Arena izdaj, pa čeprav gre 'samo' za popolnoma akustično obarvan koncertni album, kateri odgovori na vprašanje, kako bi zvenele nekatere njihove najbolj priljubljene skladbe v akustičnih preoblekah.
na vrh