Po obdobju krajšega mirovanja, v katerem so se zgodile pomembne menjave članov, je izšla "tranzicijska", a solidna plošča skupine, ki je utemeljila power metal in je za mnoge še vedno najboljša v tem žanru. Na "Rabbit Don't Come Easy", nasledniku prejšnjega albuma, mračne mojstrovine "The Dark Ride" (2000), se Helloween vračajo k svojim veselim, power metalskim koreninam, kar je bil eden glavnih razlogov za takratno spremembo zasedbe, saj sta oba bivša člana, kitarist Roland Grapow in bobnar Uli Kusch (zdaj oba Masterplan), želela nadaljevati tam kjer so ostali po plošči "The Dark Ride", se pravi pri bolj mračnem in nekoliko tršem slogu in zvoku, kar pa šefu banda in kitaristu Michaelu Weikathu ni bilo prav nič pogodu. Zatorej je "Rabbit Don't Come Easy" ponovni "happy, happy" Helloween izdelek. V nasprotju s precej mračnim "The Dark Ride" je to za njih veliko bolj prepoznaven izdelek in je po slogu bolj v stilu prvih dveh albumov z Andijem Derisom na vokalih. Že od "ključarskih" časov naprej so radi eksperimentirali s svojim zvokom, kar pa se ni vselej izkazalo kot najboljša poteza (dober primer je bila sicer domiselna, celo rahlo progresivna in tehnično izvrstna, a komercialno popolnoma ponesrečena plošča "Chameleon" (1993 )). Torej skupina je bila že nekajkrat "kaznovana" s strani svojih fanov za vsak odklon od svojega siceršnjega power metalskega stila, kar je pravzaprav krivično, a s strani večine metalskih fanov razumljivo. Vseeno pa je pri Helloween zame ravno to tisto kar je pri njih najbolj impresivno-vedno v svoji glasbi poskušajo kaj novega, ne glede na siceršnjo precejšnjo "zapetostjo" žanra, ki so ga ustvarili. Torej, da so še vedno sposobni v svoji glasbi, čeprav jim je resda z leti že nekoliko zmanjkalo idej, vnašati nekatere nove zamisli in da se bodo vedno razlikovali od ostalih power metalskih kopij katerih ni nikdar premalo in so praktično vse pod mero slabega okusa, tako kar se tiče glasbene inovativnosti kot besedil. Pole tega je tisto kar je vedno Helloween razlikovalo od drugih skupin melodičnega metala njihov šegav, rahlo odštekan smisel za humor (človeške buče, sama besedila), tudi na lasten račun, katerega jim ni nikdar manjkalo kot priča tudi sam naslov te plošče.
Plošča se odpre z visoko melodičnim "Just A Little Sign", ki je izšel tudi kot single in tako že sprva doživimo občutek nadzvočne energije, ki je značilnost banda, se pravi tipični zvok, ki je zaščitni znak Helloween - "prepikan" zvok čez rife in seveda ultra melodični refreni. Na powermetalske himne, kot so poleg zgoraj omenjenega komada tudi "Open Your Life", "Hell Was Made in Heaven" ter "Listen to the Flies", bo gotovo navdušen vsak oboževalec starejšega obdobja skupine ("Keepers era"). Melodika večine skladb se vselej skladno preliva z raznovrstnimi motivi. Tudi na impresivne tercetne harmonije, kot eno od Helloween zaščitnih znamk, fantje ponovno niso pozabili.
Produkcija za bobni je tokrat zares ubijalska. Opomniti vas moram, da so med snemanjem te plošče zamenjali kar dva bobnarja, ki pa nista ostala niti do njenega izida . Po nepričakovanem odhodu oz. poškodbi Marka Crossa (ex-Metallium; bobni na "Don't Stop Being Crazy" in "Listen To The Flies") se je na bobnarski stolček usedel nihče drug kot Mikkey Dee (Mötorhead, ex-King Diamond), kar je seveda glaven razlog za tevtonsko bombastičnost osnovnih ritem linij, ki ena za drugo udarjajo na "prvo žogo", čeprav mestoma primanjkuje kreativnosti, ki je bila značilna za Ulija Kuscha (prejšnji bobnar, zdaj pri Masterplan).
Kljub naslovnici z belim zajčkom (katerega za uhlje drži trda roka sistema) poezija nikakor ni otroška, ampak se v njej skrivajo mnoga življenjska sporočila in bodice na račun družbe, kar je ena vse redkejših lastnosti današnjega (power) metala. Zanimivo, na komadu "The Tune" Andijev vokal malce spominja na originalnega pevca in ustanovitelja banda Kai-ja Hansena (Gamma Ray, ex-Iron Savior) medtem, ko v usodo vdani "Never Be A Star" po uvodu spominja na Perfect Gentleman z "Master Of The Rings" (1994). Orkestralni aranžmaji se sijajno ujemajo v nekatere skladbe in Jørn Ellerbrock, ki je že vrsto let nekakšen član banda v senci, je tudi tokrat opravil sijajno delo na klaviaturah.
Povampirjeni "Liar", eden izmed najtrših komadov v njihovi zgodovini, prikaže skupino tudi v drugačni luči. Trasherska ritem linija pač ni nekaj vsakdanjega v njihovi glasbi. Tudi "Back Against the Wall", kjer Andi zveni resnično zlobno, nas vrne na mračno vzdušje prejšnje plošče. Uporabili so tudi orientalsko melodijo na sijajnem komadu "Sun 4 The World" katerega je napisal tedaj novi kitarist Sascha Gerstner (ex-Freedom Call). Slednji se je že ob debutu izkazal kot sijajen komponist, saj sta prav on in Deris avtorja najboljših komadov na plošči. Tudi njegove solaže potrjujejo, da je bil kar pravšnja izbira. Andi ponovno potrjuje svoj status enega izmed najbolj kakovostnih in prepoznavnih pevcev v power metalu. Baladeska "Don't Stop Being Crazy" je še ena zanj tipična, vživeto in srcem odpeta skladba. "Listen To The Flies" pa je še ena dobra himna v slogu "Eagle Fly Free" (Keeper of the Seven Keys-Part II, 1988. Najdaljši komad na plošči, progresivni "Nothing To Say" je zopet nekaj svežega in presenetljivega, njen scenarist pa je bil Weike. S svojim nagruvanim funky beatom se proti koncu prevesi v odlično harmonijo s flavto in je prav gotovo največja mojstrovina celotne plošče. Omejena izdaja plošče vsebuje tudi bonus pesem "Far Away", ki pa ni nič posebenga.
Produkcija je izvrsta in moderna za kar je ponovno poskrbel priznani nemški producent Charlie Bauerfeind, ki obvlada produkcijo večine podobnih skupin.
Čeprav "Rabbit Don't Come Easy" ne dosega mojstrovin kot sta bila temačno-dramatični predhodnik in popolnoma uigrani in zvočno dokaj surovi "Better than Raw" (1998), je skomponirana nedvomno po željah večine oboževalcev Helloween iz osemdesetih hkrati pa vsebuje dovolj novih, svežih idej, ki nebi smele dolgočasiti tudi njihove bolj zahtevne poslušalce. Solidna plošča torej, po precejšnjih težavah skupine pred njenim izidom in predpriprava na eno njihovih najbolj kontroverznih, a tudi najuspešnejših plošč.
na vrh