Eloy: Ra

Kultni nemški space rockerji Eloy so bili na prelomu osemdesetih v začasnem kreativnem mirovanju. Po štirih letih počitka pa se je njihov šef, kitarist/pevec Frank Bornemann, odločil, da ponovno obudi svojo skupino s katero je dosegel največje kreativne in komercialne uspehe v drugi polovici 70-ih. O tem, da je bil Bornemann že praktično od začetka vodja te legendarne nemške progresivno rockovske skupine ni bilo nikoli dvoma. Ko je Frank štiri leta pred izidom tega albuma vrgel iz skupine vse svoje dotedanje glasbene sodelavce, so se mu ti "maščevali" tako, da so pod imenom Eloy posneli filmsko glasbo "Codename Wildgeese" (1985) za akcijski B-film s Klausom Kinskim v glavni vlogi. Ta projekt je bil precejšnja polomija, a Frank se zaradi "onečaščenja" imena svoje skupine ni kaj dosti sekiral, niti se ni ubadal z mislijo, da bi nekdanje glasbene sodelavce tožil okrog avtorskih pravic. Z nekdanjim, dolgoletnim basistom Klausom-Petrom Matziolom sta ostala dobra prijatelja in v 90-ih celo obnovila sodelovanje.

Frank je imel v tistem času namen, da Eloy obudi z (za tiste čase) modernim zvokom, a hkrati obdrži njihovo prepoznavno space rockovsko esenco, ki je bila vselej povsem specifična mešanica heavy rockovske udarnosti in hipnotičnih ambientalnih zaves. V space rocku na heavy rockerski način in raznih znanstveno-fantastičnih liričnih konceptih so bili Eloy ponavadi vedno najboljši, edina resna konkurenca so jim bili morda Nektar, ki pa so bili v tem precej manj konsistentni (podobno je veljalo tudi za Hawkwind, ki so se tisti čas vse bolj navduševali nad elektroniko).

"Ra", konceptualni album, ki govori o rojstvu egipčanskega boga sonca (ta album je bil posnet davno pred filmom in TV serijo Zvezdna vrata) je bil produkt Frankovega sodelovanja s klaviaturistom Michaelom Gerlachom. Slednjega je po naključju spoznal med pohajkovanjem po Berlinu. Gerlach se je kar dobro spoznal na tedaj še relativno novo tehnologijo digitalnih zvočnih vzorcev s katerimi se je dalo dobro prihraniti nekaj denarja in se v Frankovem primeru izogniti možnim ustvarjalnim konfliktom z ostalimi glasbeniki. Žal je na ta način zvok skupine opazno izgubil na svoji organskosti, predvsem kar se tiče ritem linije. Bobni so bili skoraj popolnoma nadomeščeni z ritem mašino. Ostale inštrumentaliste je Frank nadomestil s kopico priložnostnih glasbenikov (med njimi je bil tudi kitarist Tommy Newton, član nemških metalcev Victory, dan danes pa najbolj znan kot producent skupin Helloween, UFO, Kamelot, Elegy, Ark, itd). Med njimi tudi tokrat niso manjkale seksi spremljevalne pevke, ki so s svojimi "angelskimi" glasovi zagotavljale njihovo dolgoletno tradicijo spremljevalnih ženskih vokalov (med njimi je bila tudi kultna nemška melodično rockovska pevka Joal, katera je v svoji karieri poleg Eloy sodelovala še z Glennom Hughesom, Rogerjem Daltreyem, Letter X, Victory, itd, na svojem solo albumu pa tudi s prej omenjenim Newtonom in Gamma Ray poglavarjem Kaijem Hansenom).

Vsi spremljevalni glasbeniki so na "Ra" na kvaliteten način opravili svoje naloge. Glavna hiba je bila samo programirana ritem linija, predvsem nenaravni zvok bobnov, ki je albumu odžrl lepo mero organskost in heavy rockovske udarnosti. Kljub temu album ni skoparil s tradicionalnimi Eloy elementi, ki so šli s Frankovo moderno produkcijo v korak s časom. Tudi tokrat je bil to na prvem mestu Frankov prepoznavni, z nemškim naglasom prežeti vokal, kateri vsekakor nikoli ni bil za vsak okus, a je bil s svojo specifičnostjo vselej nepogrešljiv za to skupino. Poleg tega je njegov vokal tako po izražanju kot po tehnični plati do tega časa opazno napredoval, predvsem v smeri falseta, kar je njegov vokal prevetrilo do te mere, da je občasno skoraj zvenel kot kakšen nemški Jon Anderson (Yes). Enako bi se lahko reklo tudi za moške spremljevalne vokalne harmonije, ki po barvi pogosto potegnejo na tiste od Yes. Predvsem pa so Frankove odlične, tenkočutne solaže na električni kitari ter udarni rifi tisti, ki poleg raznolikih klaviatur rešujejo album iz sivega povprečja. Pri besedilih je Franku tokrat pomagala Diana Badley, ki je z govorjeno besedo sodelovala tudi na eni izmed skladb.

Na "Ra" ni bilo nobenega res dolgega prog rockovskega epa oz. takega, ki bi bil daljši od desetih minut. Za marsikatero skladbo na albumu se ob začetkih večkrat zdi, da se iz njih ne bo razvilo nič pametnega ali atmosferičnega, a na koncu skoraj vse lepo stečejo in presenetijo. Že otvoritveni ep "Voyager Of The Future Race", ki se odpre z ambientalnimi zvoki narave in dramatičnim ženskim nagovorom, potrdi, da so Eloy obdržali tradicijo ustvarjanja kompleksnih, a melodičnih space rockovskih epov, ki imajo sposobnost poslušalčevo zavest poslati na daljšo vesoljsko potovanje. Da je šel zvok v koraku s časom (konec 80-ih) pa opozori Gerlachova debela linija sintetizatorjev, ki vsebuje številne digitalno obdelane zvočne vzorce (slednja pogosto pokriva tudi tradicionalne linije bas kitare). Bogate zavese klaviatur se kmalu začnejo prepletati s Frakovimi tradicionalno udarnimi kitarskimi rifi in tako stopnjujejo espko-dramatično vzdušje. Po krajšem vokalnem trenutku sledi daljša ambientalna sekcija z odlično slide solažo na kitari. Zvočne zavese sintetizatorjev medtem lepo ustvarjajo vzdušje, ki pričara potovanje v globine vesolja.

Na solidni "Sensations", ki je v zasnovi hard rockerska stvaritev, saj vsebuje udaren kitarski rif, se še bolj izrazijo digitalni vzorci in sprogramirani bobni, ki tu zvenijo dokaj monotono in nenaravno. Kljub temu skladbo reši dobra melodija, kvalitetne, ambientalne zavese klaviatur in epski refren. Tu gre pohvaliti predvsem Frankovo petje, ki je celo eno izmed boljših v njegovi karieri kot tudi njegovo izvrstno kitarsko solažo, ki nastopi v drugi polovici skladbe. "Dreams" vsebuje nežen uvod na kitari nakar preide v žagajoče stopnjevanje na električni kitari. Nenadoma nastopi ambientalna sekcija, kjer se v ozadju mešajo digitalni vzorci, ki dajejo skladbi rahel futurističen pridih. Vmes nastopi tudi govorjena ženska beseda v izvedbi Diane Badley in "angelski" spremljevalni vokali, ki ustvarijo eterično vzdušje. Žagajoči rifing se večkrat ponovi, a osrednja melodija je ves čas izjemno nežna in se lepo dopolnjuje z izvrstnimi vokalnim harmonijami, ki so v stilu Yes. Vse skupaj pa se zelo lepo zaključi z imenitno solažo na slide kitari in ambientalnimi zvoki sintetizatorjev.

Mistični ep "Invasion Of a Megaforce", ki je z lahkoto najboljše delo na albumu, je še eno zanimivo vesoljsko potovanje s številnimi digitalnimi zvočnimi vzorci in bogatimi plastmi klaviatur. Še posebno navduši energičen, izjemno zanimiv prvi prehod, ki skladbo odnese na neko popolnoma drugo raven. Mistično vzdušje povečujejo številni zvočni vzorci, bogate zavese klaviatur in vokalnih harmonij ter tenkočutne pasaže na električni kitari. Svoje pa gotovo prispeva veliko bolj organski zvok ritem linije, ki tokrat vsebuje prave bobne v izvedbi Uda Dahmeya ter bas linije v izvedbi Stefana Holsa. Frankov vokal je tudi tokrat obogaten s čudovitimi "yesovskimi" spremljevalnimi vokali. Ženski vokali v izvedbi Joal se občasno prebijejo v ospredje in dajo skladbi še neko povsem drugo subtilno energijo. Frank pa ponovno ne pozabi znotraj vnesti tudi krajšo kitarsko solažo. Melanholično-mistični "Rainbow" je ena izmed najbolj prefinjenih stvaritev, ki so jih Eloy posneli v 80-ih in vsebuje celo rahel pop naboj. Tu še posebno pridejo do izraza mnogoteri ambientalni digitalni vzorci na klaviaturah in Frankov falseto vokal, ki sem in tja že skoraj nesramno potegne na Jona Andersona (svoje pa doda tudi spremljevalni vokal basista Holsa, ki pogosto potegne na Chrisa Squirea, občasno pa celo na Trevorja Horna). Ta stvaritev vsebuje zelo lep melodičen in melanholičen refren. Ta naboj se še poveča z vpadom izvrstnega Joalinega ženskega spremljevalnega vokala. Zaključni ep "Hero" je prepojen z digitalnimi vzorci, bogatimi zavesami sintetizatorjev, pulzirajočo ritem linijo, ne manjka pa tudi epski refren. Nenavadno, a v tej skladbi je moč zaznati celo rahel new wave pridih, ki ustvarja zanimivo vzdušje skupaj s svojim power metalskim besedilom in mogočnimi kitarskimi rifi. Vse skupaj se zaključi, tako kot se je album odprl - z govorjeno žensko besedo in ambientalnimi zvoki iz narave.

Kapitan Bornemann in njegov prvi častnik Gerlach nikoli nista bila ravno sanjski tandem v stilu kapitana Piccarda in Date iz Zvezdnih stez, a sta s tem albumom po pravici povedano rešila skupino iz popolnoma kreativnega brezna in razpada. "Ra" bi z lahkoto lahko izšel tudi kot Bornemannov solo album, a se je ta na srečo odločil, da ohrani ime Eloy, skupine, ki mu je prinesla največjo glasbeno veljavo in ga skozi leta ustoličila ne samo kot imenitnega kitarista, temveč kot enega najboljših nemških producentov (kmalu po izidu "Ra" je postal producent kultnih nemških heavy metalcev Heavens Gate, slednji pa prva skupina pri njegovi novoustanovljeni neodvisni založbi). Kljub temu, da je bil "Ra" daleč od njihovih najboljših dosežkov, predvsem na račun precej hladnega, nenaravnega zvoka prevladujoče umetne ritem linije bobnov, je bil "Ra" vseeno povsem spodoben, če že ne zelo soliden izdelek, primerljiv z boljšimi prog rockovskimi izdajami tistega časa. Za skupino, ki je komajda preživela 80-a, to vsekakor ni bil zanemarljiv dosežek. Ko so nastopila 90-a, se je tako prihodnost Eloy ponovno zdela svetla.