Trojna kompilacija »R-Kive« je po »Platinum Collection« (2004) druga zbirka 'najboljših' skladb v dosedanji Genesis zgodovini, katera vsebuje najmanj po eno kompozicijo z vsakega njihovega albuma z izjemo prvenca »From Genesis To Revelation« (1969), ki je izšel še pred podpisom pogodbe z založbo Charisma Records. Vse skladbe se na treh diskih nahajajo v pravilnem kronološkem zaporedju, kar je prav tako nadvse dobrodošlo in inovativno presenečenje v primerjavi s podobnimi sorodnimi kompilacijami. Obenem »R-Kive«, kar je še največja zanimivost in posebnost te relativno nepotrebne izdaje, vsebuje posamezne skladbe iz solo karier vseh petih ključnih članov te legendarne skupine britanskega progresivnega rocka, se pravi različno uspešne solo podvige Petra Gabriela, Phila Collinsa, Stevea Hacketta, Mikea Rutherforda in Tonya Banksa. To pomeni, da vsebuje prerez štiriinštiridesetih let glasbenega ustvarjanja nekaterih najbolj čislanih glasbenikov v povesti progresivnega rocka in pop rocka in hkrati zajema različne, med seboj precej različne ustvarjalne faze pestre in razburkane Genesis zgodovine.
Prvi disk vsebuje zimzelene iz prve polovice sedemdesetih, ko so Genesis pod vodstvom izjemno karizmatičnega originalnega pevca Petra Gabriela krojili nekatere najboljše trenutke v povesti progresivnega rocka, kar se je začelo z albumom »Trespass« (1970), njihovim prvim pravim progrockovskim dosežkom iz katerega je bržkone najbolj prepoznavna skladba brutalni ep »The Knife«, ki odpre »R-Kive« kompilacijo. V nasprotju s podobnimi izdajami v režiji založbe Virgin Records, kjer so bile v ospredju njihove pop uspešnice iz osemdesetih in iz začetka devetdesetih, na »R-Kive« Gabriel era ni spregledana, se pravi, da progrockovsko obdobje ni zanemarjano, tako kot po navadi ob tovrstnih kompilacijah, čeprav ne bi bilo nič narobe, če bi založba na »R-Kive« vključila še kakšno klasiko iz tega časa.
Seveda ne manjka njihova najbolj popularna stvaritev iz obdobja med leti 1971-1975, ki ga je zaznamovala klasična Genesis postava (Gabriel, Hackett, Collins, Rutherford in Banks), se pravi »I Know What I Like (In Your Wardrobe)«, vendar prav tako ne manjkajo nekatere epske simfoprog mojstrovine kot so »The Musical Box«, »Supper's Ready« ter »The Cinema Show«. S konceptualne umetnine in Gabrielovega 'labodjega speva', se pravi »The Lamb Lies Down On Broadway« (1974), so po pričakovanju zastopane tri najbolj znane skladbe; naslovni zimzelen, »Back in N.Y.C« ter »Carpet Crawlers«. Steve Hackett je bil prvi Genesis član, ki je izdal samostojni album (še kot član banda), tako da se prvi disk zaključi z njegovim solo zimzelenom »Ace Of Wands« s sijajnega prvenca »Voyage of the Acolyte« (1975).
Drugi disk napove ero, ko je bobnarski velemojster Phil Collins, skorajda enako karizmatična figura kot Gabriel, prevzel vajeti glavnega Genesis pevca in ena izmed najboljših skladb iz tega obdobja je bila prelepa balada »Ripples« na kateri je Collins kot pevec dokazal, da še zdaleč ni samo Gabrielova glasovno sorodna zamenjava. »Afterglow«, katerega na srečo niso pozabili vključiti na »R-Kive«, nekako simbolizira Hackettov odhod iz banda leta 1977. Temu sledijo njihova prva pop balada »Follow You Follow Me« ter štiri različne skladbe iz solo karier posameznih Genesis glasbenikov; Gabrielov »Biko« in »Solsbury Hill« na katerem Peter premleva svoj odhod iz skupine, Hackettova 'pozabljena Genesis' klasika »Every Day« ter Banksov nezanemarljiv dosežek »For a While«. Ob tem je popolnoma neoprostljivo, da na »R-Kive« manjka kakšna skladba z odličnega Rutherfordovega solo prvenca »Smallcreep's Day« (1979), saj večina sploh ne ve, da se je Mikeova samostojna pot začela še pred njegovim bandom Mike + The Mechanics.
Konec progrockovske ere, ki je nastopil z začetkom osemdesetih, ko so se Genesis prelevili v huronsko uspešni poprockovski trio, zaznamuje »Duke« (1980) uspešnica »Turn It On«. Again«, ki še vedno ostaja eden izmed njihovih najbolj energičnih in strastnih dosežkov. Collins, komercialno najbolj uspešen član klasičnega Genesis kvinteta, se je kot zadnji podal na samostojno pot (in obenem ostal član Genesis). Nobeno presenečenje ni, da so iz njegovega solo prvenca »Face Value« (1981) na »R-Kive« uvrstili megauspešno balado »In The Air Tonight«, ki je postavila standarde za njegove kasnejše ljubezenske balade.
Od vseh Genesis uspešnic iz osemdesetih je test časa po pričakovanju najslabše prestal sintetični »Abacab« z istoimenskega albuma, ki Genesis, kar se kvalitete njegove glasbene vsebine tiče, res ne more biti v ponos in je brez dvoma njihov najslabši dosežek. Na srečo je to edini predstavnik s tega manj blestečega trenutka njihove kariere. Po drugi strani hita »Mama« in »That's All« sodila med vrhunce njihovega pop obdobja, medtem ko zaključek drugega diska popestrita še Collinsov solo hit »Easy Lover«, katerega je posnel v sodelovanju z ameriškim pevcem Philipom Baileyom (Earth Wind & Fire) ter Mike + The Mechanics zimzelen »Silent Running (On Dangerous Ground)«.
Tretji disk je slogovno prav gotovo najbolj raznovrsten in poleg pričakovanih hitov iz megauspešnih albumov »Invisible Touch« (1986) ter »We Can't Dance« (1991) vsebuje tudi vrsto solo dosežkov posameznih Genesis glasbenih mojstrov. Poslednji Genesis album »Calling All Stations« (1997), njihov edini dosežek s škotskim pevcem Rayem Wilsonom, je zastopan zgolj z naslovno skladbo, kar nazorno opozori na pavšalen odnos Rutherforda in Banksa do tega prezrtega dosežka. Zanimivo, da je na tretjem disku samo ena Collinsova sola stvaritev in sicer »Wake Up Call« z albuma »Testify« (2002), medtem ko sta na njem kar dve Mike + The Mechanics uspešnici, »The Living Years« ter »Over My Shoulder«. Nekoliko presenetljivo sta pot na tretji del te kompilacije našli tudi dve Banksovi solo kreaciji; »Red Day On Blue Street« ter »Siren«. To je presenetljivo predvsem zato, ker je bil Banks od vseh članov klasične Genesis postave najmanj prepričljiv in uspešen solo ustvarjalec. Prog rockovski ljubitelji bodo med naborom skladb s tretjega diska še najbolj uživali ob (vnovičnem) poslušanju Gabrielovega temačnega solo eksperimenta »Signal To Noise« ter Hackettove orientalske pustolovščine »Nomads«.
»R-Kive« je potrebno priznati nekaj inovativnosti, saj je prva Genesis zbirka 'najboljših' del, ki poleg klasik iz več kot štirih desetletij ustvarjanja vsebuje tudi soliden prerez solo karier posameznih članov klasične postave. Vseeno pa se postavlja povsem logično vprašanje glede smotrnosti tovrstne izdaje v obdobju, ko je vnovič vse več govoric o Genesis združitvi v klasični postavi, saj bodo z njo zelo težko pridobili kakega novega privrženca. Vse skupaj deluje kot precej lenobna poteza lakomne založbe, ki pač ne more motivirati klasičnega Genesis kvinteta, da bi posnel kaj novega, kar je po eni strani morda še dobro. Po drugi strani bo zelo malo dolgoletnih privržencev k nakupu »R-Kive«, ki vsebuje nerazumno grdo naslovnico, pritegnila zgolj izboljšana produkcija vseh skladb ter zabavni in slogovno raznovrstni 'bombončki' iz solo karier ključnih Genesis akterjev, saj v nasprotju s »Turn On It Again – The Hits (1999)«, ki je vsebovala vsaj na novo odigrano verzijo »Carpet Crawlers«, ne ponuja ničesar novega.
na vrh