Novi HammerFall skušajo popravljati vtis s predhodnika »Infected« (2011), kjer so nekoliko modificirali svojo prepoznavno glasbeno špuro. Infected je dostavil bolj hreščavo produkcijo, obenem pa je album pestil šibkejši niz kompozicij, kot smo od veteranov evropskega power metal revivala iz Gothenburga sicer (bili) vajeni. Odfočitev da vključijo k sodelovanju znova producenta Fredrika Nordströma, prvič po izdaji drugega studiskega albuma "Legacy of Kings" (1998) torej ne preseneča. Ne preseneča niti to, da je naslovnico za novi albui prispeval elgendarni risar Amdreas Marschall, ki je zadnjikrat izrisal HammerFallom naslovnico za album "Renegade" (2000). Prav maskoto skupine Hektorja, je ustvaril prav Andreas Marschall.
»(r)Evolution« se obrača h klasičnim zvočnim in aranžerskim prijemom. To pomeni, da dostavlja izdelek, ki naj bi preverjeno vžigal pri privržencih skupine, obenem pa vrnil zaupanje tistih, ki cenijo zlasti zgodnje obdobje izdaj albumov skupine. In teh ni malo. Bend to ve in skuša pač s svojimi rutino, znanjem in izkušnjami »krpati luknje«.
Že sama otvoritev albuma Hector's Hymn bi z uvodnim riffom brez drastičnih pretresov pristala na prvem ali drugem studijskem izdelku skupine in tako je tudi hipoma podan odgovor na vprašanje kako zveni novi HammerFall album. Znova tipsko, vendar brez vrhuncev. Fantje so bili torej več kot previdni ter se tako znova oklenili rabe preverjeno učinkujočih formul iz njihove glasbene recepture. Najbolj ironično je spoznanje, da sta prav zadnja skladba Wildfire in omenjena otvoritvena Hector's Hymn silno sorodni in izmed skladb albuma najbolj vlečeta na zgodnje HammerFall. Kot kompoziciji obveljata za najbolj prepričljiva trenutka novega albuma. Nepošteno je zahtevati od skupine reciklažo, vendar pa to pot HammerFall, ki zelo dobro poznajo princip recikliranja, izvajajo tovrstna dejanja manj učinkovito, kot je šlo pričakovati.
V tem pa leži ključ temelja mešanih občutkov v zvezi z novim HammerFall izdelkom. Reciklaža. Ne glede na to, da skušajo skladbe imponirati v melodični nalezljivosti, ki jo receptorji konzumenta kajhitro vzamejo za svojo, pa oživljajo HammerFall v njih malho predvidljivosti v rabi že neštetokrat preizkušenih in prepakiranih kitarskih fraz ter generičnih klišejev, do mere da več ne ločuješ kateri izmed njihovih studijskih plošč, pripada določena skladba.
Ob vsem tem pa je moč bolj kot kdajkoli prej v karieri skupne zaznati, da se je Joachimu Cansu znižal in (kanček) odebelil vokal. Možakarji so nižje uglašeni kar pomeni, da je to tudi prilagoditev vokalistovim zmožnostim, ko se odpravijo na koncertno turnejo, da v izvedbah vzdrži preko napornega urnika koncertnih nastopov, ki bodo sledili v prihodnjem letu. Tu je baladna Winter is Coming, ki skuša ujeti zimzelenost baladne Glory to the Brave s studijskega prvenca. Da. Winter is Coming skuša dostaviti nekaj podobnega, a le do spoznanja, da pravzaprav ne poseduje izdelanega refrena, kar je njen minus, saj ostaja njena izraznost »brezbarvna«. Rešitev v refrenu Tainted Metal sumljivo potegne na Metal Health – nepozabni zimzelen zasedbe Quiet Riot, s temeljno razliko, da je odigran v znatno hitrejšem tempu.
Kakorkoli pač, novi HammerFall album je tu. Tisti, ki imate radi kariero skupine, boste z njim zadovoljni. Na njem ni odstopanj od preverjene formule. Pravzaprav prinaša poizkus vračanja k »pre-Infected« era albumom, s pomembnim spoznanjem, da je »(r)Evolution« znatno manj navdahnjen, idejno šibkejši, kot je bil denimo »No Sacrifice, No Victiory« (2009), ki je v najmočnejših trenutkih vlekel kredibilne vzporednice s klasiko »Crimson Thunder« (2002).
na vrh