Tale album sodi zagotovo med letošnja presenečenja. Po več plateh. Vendar pa je ključna le ena. Njegova kvaliteta. Ali »pije vodo«, ali je pač ne ne? Glede na viharna leta, zlasti tiste zadnje novembrske dni leta 2007, ko je za prevelikim odmerkom kokaina klecnil prvi in ultimativni glas zasedbe Kevin DuBrow in tako odšel v večna lovišča, je le malokdo verjel, da lahko Qiet Riot nadaljujejo s kariero. Še več. Le malokdo si je upal trditi, da lahko sploh vzdržujejo kredibilno nasledstvo brez tako ključnega faktorja v svoji glasbeni zgodbi, kot je prav Kevin DuBrow.
In vendar. Edini originalni član zasedbe bobnar Frankie Banali, je prejel vsa odobravanja in vse »božje žegnje« v znamenje podpore s strani družine Kevina DuBrowa, ki ga je bodrila, da naj vztraja s Quiet Riot dalje. Tako je prevzel kapitansko krmilo nekoč zares odmevnega imena na svetovnem zemljevidu metala in hard rocka. Album »Metal Health« nosi za metal še vedno veliko historično in prelomno vrednost, saj gre za prvi album na planetu, ki je takrat pod žanrsko oznako heavy metal prodrl na sam vrh Billboardove. Frankie Banali je po več menjavah pevcev v drugi polovici leta 2013 pristal pri izkušenem Jizzy Pearlu (Love/Hate), ki smo ga pred leti lahko gledali na nastopu v italijanskih Ronkah, kot del postave Tracii Gunsove verzije L.A. Guns. Preostala dva člana današnjih Quiet Riot pa sta od leta 2010 dalje prav dobro poznano ime na bas kitari Chuck Wright ter kitarist Alex Grossi, ki je prav tako oprtan z izjemnimi izkušnjami preteklih sodelovanj (Bang Tango, Adler's Appetite, Love/Hate,…).
Za album »Quiet Riot 10« velja ugotovitev, da je Banalijeva klapa le deloma odbila napade skepse ter povsem realnih pomislekov, glede smiselnosti Quiet Riot kontinuitete brez DuBrowa. Banali bi lahko z novo postavo nadaljeval kariero tako, da bi skupini nadel novo ime, koncertne nastope pa polnil zahvaljujoč izvedbi železnega repertoarja Quit Riot klasik, kar bi bil garant, da bi ljudje še vedno radi zahajali na njihove koncerte. »Quiet Riot 10« izraža še največ podobnosti z njegovim predhodnikom »Rehab« (2006). Vendar pa je treba biti previden. »Quiet Riot 10« je namreč »na pol« koncertni album. S koncertnimi posnetki »Rehab« turneje, kar pomeni da lahko na tem albumu prisluhnete tudi vokalu Kevina DuBrowa. Novi material nosi slečeno hard rockovsko opornico všečno zabeljeno z elementom bluesa. »Quiet Riot 10« povzema namreč nekatere znamenite elemente starošolskega rockovskega vizionarstva podedovanega od pionirskih skupin, kot so Led Zeppelin ali The Who. Fantje dostavijo tudi otipljivo bero domiselnih rešitev v kitarskih frazah okrog katerih zgradijo polnokrvne aranžmaje, ki iztržijo všečni odmerek nebrzdane energetske voltaže, na podlagi česar so nove skladbe (kakovostna nihanja med njimi obstajajo) sicer povsem prebavljive..
V takšnem glasbenem miljeju se vokal Jizzy Pearl dobro počuti in dobro znajde. Njegova pobalinska karizma, v višje lege uperjeni vokalni ekscesi frenetičnih izbruhov, skušajo občasno priklicati lik Kevina DuBrowa, čeprav ni neposredne podobnosti med barvama glasu. DuBrowu pravzaprav ne moreš najti dvojnika.
Čeprav zdrvi album naglo in všečno skozi popadljive prve tri skladbe, ki so otvoritvena Rock In Peace pa nadalje za njo Bang For Your Buck ter Bakcside of Water, izgubi novi material nekaj naboja skozi statičnost riffov skladb Band Down in Doghouse Alley.
Šest novih avtorskih skladb, bi zadoščalo za EP. In vendar. Štiri koncertne točke z DuBrowom na vokalu sklenejo ta izdelek. Prva je »Quiet III« skladba Put Up or Shout Up ter za njo dve »Regab« skladbi Free ter South of Heaven. Koncertni del albuma sklene Rock 'N' Roll Medley z integralno skladbo Red Light Mama, Red Hot in kjer pritakne zasedba ob koncu tudi delček Slade klasike I Don't Need No Doctor ter zaključi točko s standardnim koncertnim klišejem mnogih hard rock zasedb naše galaksije (beri preguljeno predvidljivi Led Zeppelin fade out z Whole Lotta Love). Posnetek je vzet z dne 13.07.2007, ko so Quiet Riot nastopili v sklopu takratne izdaje festivala Rocklahoma.
Čemu tako ostaja vprašanje. Probelm je namreč v tem ker o novem albumu ne moremo govoriti kot o pravem studijskeem albumu, prej o EPju, ki skuaš na vse kriplje čim manj stresno zakrpati vrzel, ki je nastala v osemletni abstinenci neobiskovanja studia. Za vsako ceno torej. Ta poteza zgolj izkazuje pomanjkanje kreativne svežine novega članstva skupine in strah pred prevzemanjem odgovornosti zavoljo zadrževanja imena Quiet Riot, kar je do neke mere celo izraz patetike. Solidna prva polovica albuma torej ne zadošča., da bi novi album prislužil visoko leteče hvale, čeprav je uvodoma na dobro poti.
Primer Quiet Riot ni osamljen v sveti rocka. Thin Lizzy so mnogo let funkcionirali brez Phila Lynotta, nakar so se na koncu le spametovali in spremenili ime. Glede na energijo, ki jo uteleša novi uradno izdani dokument izdan pod imenom Quiet Riot, bi bilo za Banalija in tovarišijo najbolje, da spremenijo ime zasedbe. To kar ponuja »Quiet Riot 10« ni ne pravi studijski album, ne pravi koncertni album, pač pa srebanje ohlajene in skisane goveje juhe.
na vrh