V drugo gre po navadi lažje, samo pri glasbi je prav drugi rez tisti, po katerem se lahko loči med srečnim naključjem prvega albuma ter genialnim navdihom potentnega glasbenika. V primeru velenjsko-novomeške naveze BeatMyth je stvar toliko bolj pereča, ker sta idejna očeta zasedbe Mike Preeters (a.k.a. Mitja Pritržnik) in DJ PalnkTon (a.k.a. Igor Vuk) že pred leti – natančneje dvema letoma – dvignila precej prahu in pritegnila nemalo pozornosti s ploščo Your Own Two Heads. V veliki meri tudi zato, ker je del kreativnega trusta kot gstujoči glasbenik in nepogrešljivi člen med breakbeati, ritmičnim krotenjem frekvenc ter tresenjem oken v sobah nadarjeni guru mikrofona in hitrih rim, pevec skupine Moveknowledgement N’toko (a.k.a. Miha Blažič). Po pravici povedan sem se dosti časa uspešn upiral skušnjavi, da bi podlegel dubu, breakbeatu in drum&bassu, ker je, razen z izjemo Prodigy, Chemical Brothersov in temačnega tripa Massive Attackov (pa tudi Trickyja) name pustilo sled bore malo elektronskih eksperimentov. Pa moram priznati – otepanje je bilo zaman in v mojo škodo.
Druga plošča zasedbe BeatMyth je namreč sočen in resnično rušilen izdelek, ki v sebi druži tako organsko lepoto analogneka kot brutalno ostrino digitalnega, kar pa dodatno prepriča pa je dejstvo, da je celota uravnotežena in žmohtna. Razlog več za entuziazem velja pripisati tudi dejstvu, da je pod streho elektronskega plesnega izstrelka čistega adrenalina dovlj prostra tudi za druge nadarjene glasbenike, ki sestavljajo pahljačo slovenske alternativne avantgarde. Uvodna skladba Digital Desire je navdihnjeni intro, ki na način Chemical Brothersov vpleje in vdihne ostro atmosfer brezkompromisnega beata, ki je namenjen plesu ter vtapljanju v plnih teksturah. Naloga je preprosta, ker je na večini plošče polno zaposlen N’toko, kid a celoti še boljši prizven, priokus ter lažjo prebavljivost. Sama plesna estetika ravea, transa, binarnih kalkulacij, šumov in ritmične atake je sicer simpatična, a z ddatkom vokalov je spust po toboganu užitka precej lažji. Skladba S!CK je krasen šolski primer breakbeatvske lepote, natančna produkcija pa kirurško implementira drobce zmanipuliranega zvka v futuristično podobo vesoljskih prostranstev, s katero se zlahka poseže tudi izven okvirjev Slovenije.
The Source je plesno razigrana interpretacija tega, kar s nam v zadnjem času v ušesa uspeli vsuti Moveknowledgement, če pa dodamo dejstv, da se za bobni v digitalno matrico naravno vplete tudi bobnar omenjene novomeške odrske atrakcije David Cvelbar, je sleherni komentar odveč. Kljub temu ne gre za imitacij ali poustvarjanje že videnega in slišanega na iritantni način, temveč ima celota lasten in žmohten par jajc. Electric Manland je dosledna reinterpretacija Moveknowledgement univerzuma, esenco pa sta DJ PlankTon in Mike Preeters izsrkala iz srca plošče Pump Down!, a slišano ni identični klon, temveč dobi bolj astralni prizven, ki ni klišejski. BeatMyth so mojstri nepredvidljivosti, ki vas pušča ves čas v stanju pripravljenosti, na preži ter v stanju osuplosti. Hot je peklensko vroči stampedo ritma in tektonične virtuoznosti, ki s 170 udarci na minute ukrivlja in krha stene mentalnih sfer na fobični, rahlo klaustrofobični način, a prav strahvi polnijo pljuča z zrakom, ki sili k kričanju, magnetična lepota Pekla pa na način, kot so nam ga v DNA vcepili Prodigy, sili k gibanju in srčni razelektritvi. Po precej rahlem Arpu (ne premore pač tliko napalma kot ostala celota?) BeatMyth ukrotita razbesnelo zver ter prestavita v nižjo, bolj zloveščo prestavo. N’toko na skladbi Hello zadoni kot Cypress Hill inkarnacija, dialog z Bogom in Hudičem pa ne moreta sloneti le na sintetizatorjih, zato se v tkanino verbalne pripovedi vtkejo še kitare in trdni bobni. Meso je lahko pokvarljivo, sinteza z elektroniko pa v misli vtre olje kibernetične punkoidnosti, kiborgi pa se zlahka zavrtijo na crossover ritmiko skladbe Analog. Precej čudaška kombinacija kitar, sintov in bobnov je medley s katerim BeatMyth prijadrajo v drugi polčas izjemne plošče.
Questionable Image nadaljuje miselno nit predhodne skladbe, le da se v tinktur kitarsko razredčenega ritma doda N’tokov vokal. Temačen, privlačen in apokaliptično neposreden postavi pod vprašanje forme in klišejev, skladnost slišanega pa ni zaradi tega čisto nič okrnjena. Med sicer distinktivnejšimi moment plošče je tudi skladba Connect The Dots, intelektualizem in enigmatičnost stihov pa daje sicer krhkemu skeletu naspidirane ritmike mišično podstat. V slogu terminatrjev se BeatMyth nato odločij dodati par litrov ozirma hektolitrov teme s skladbo Leviathan. Industrialno hladno piskanje sintetizatorjev seka natančno kot pnevmatsko kladivo, atmsfera Fobosa pa se stopnjuje s “shypanim breakbeatom” in MCjevsko rutiniranim stopnjevanjem suspenza. Grozljivejše kot sama pošast je pričakovanje njenega prihoda ter zavest, da trka in praska na vrata in oknice. Svetlejše konture servira skladba Discoland, na kateri za mikrofon poprime pevka Katja Šulc, feminizirana sprememba pa v celoto vnese še kapljico več svežine in nedvomno precej več Sonca kot N’tokova besedna metrika, kateri sem sam sicer bolj naklonjen. Temačnost je lepa čednost, ki pa jo Dubbb s svojo avokalizirano podobo in defragmentiranimi harmonijami le nakaže, končni komad Trumpet, ki na začetku spomni na ritmično podlage kakšne Michael Jacksonove skladbe, nato pa preraste v zadnjo zvočno desakralizacijo čistosti ne more prekositi. Zastorji padejo, nato pa si lahko le obrišemo znoj in scedimo še zadnje kaplje slin.
BeatMyth so nadarjeni glasbeniki in več kot sama kontura šteje tu polna ideja, ki ne prepušča čisto nič naključjem. Nekateri so jim očitali, da se preveč držijo MC bergel in klišejev. Sam menim, da so le našli svoj comfort zone, polje ugodja, ki ga popolnoma obvladajo. Ni pretencioznega nakladanja. Ni konformističnih parol po tem, da so boljši in pametnejši od ostalega sveta. Sta le glasba in ples, ki ju BeatMyth servirajo na svoj, rahlo mistični način. Tema je privlačna, temačnost okusna, slišano pa nad slovenskim povprečjem, primerno tudi za selitev iz klubskih kleti na večje odre. To je vsaj moje skromno mnenje, mnenja pa so stvar in odraz osebnega okusa …
na vrh