Produktivnost domače metal scene je v letošnjem letu naravnost osupljiva. Od začetka leta je izšlo že, reči in piši, sedem studijskih albumov, čisto možno pa je, da sem še kakšnega izpustil. Še bolj hvale vredno je to, da gre povečini za izjemno kvalitetne albume. Statistika je osupljiva pa smo šele na dobri četrtini leta! Tej kvalitetno vrhunski beri se pridružujejo postojnski Vigilance, ki po jeseni 2011 izdanem EPju Steeds of Time tokrat kot štirje jezdeci apokalipse konec sveta oznanjajo z dolgometražnim prvencem Queen of the Midnight Fire.
Že moj uvodni stavek nakazuje smer, ki so jo ubrali Vigilance, saj se četverica na albumu poigrava z okultnimi temami na kar nakaže že grozeč klavirski uvod v prvi, naslovni komad. Le-ta vzpostavi temačno, zloveščo atmosfero, ki preveva vseh štirideset minut druženja s kraljico polnočnega ognja. Skupina z okultno tematiko ni postavila le novega besedilnega in tematskega mejnika, še močneje je namreč zakoličila svojo glasbeno podobo. Vigilance so se osvobodili spon Iron Maiden, ki so še najmočneje pestili Steeds of Time in se obdali v peklenski obroč pronicljive avtorske note. Ta resda ne skriva, da ji največji vzor še vedno predstavljajo Iron Maiden, a potentni napoj krepijo raznovrstni vplivi, ki segajo vse od Black Sabbath in King Diamond pa preko speed metala in celo ekstremih ščepcev black in death metala.
Prav zaradi glasbene raznolikosti, še bolj pa zaradi močnega materiala ter inštrumentalno/vokalne izvedbe na visoki ravni, je Queen of the Midnight Fire tekoča kot pet rek grškega podzemlja. Vigilance so izvedbo na plošči v primerjavi z EPjem premaknili kaj za nekaj stopničk višje. Mnogo bolj so razdelane inštrumentalne pasaže v katerih Vigilance naravnost blestijo, odlikuje pa jih pestra igra kitarske dvojice in rohnenje ritem sekcije. Fantje dokazujejo, da je bilo v pisanje materiala vloženega precej dela, saj so komadi razgibani in dinamični, vsak pa imajo svojo črno dušo, saj kakšnega občutka ponavljanja na plošči ni. Tu gre zahvala predvsem pestrim rifom Giliana Adama, ki so enkrat agresivni, drugič speed metalsko naspidirani in spet tretjič hipnotično vabljivi kot kraljica na naslovnici. Odlične, premišljene solaže rifovsko osnovo zgolj nadgradijo, medtem ko ritem sekcija za kitarsko dvojico v prav ničemer ne zaostaja. Anže Stegel z norimi bas linijami sicer jasno kaže, da je njegov velik vzornik Steve Harris, a je sprehajanje njegovih prstov po vratu kitare in globoko rožljanje strun kljub (ali pa prav zaradi tega) temu fenomenalna opozicija kitarskim linijam. Končno bas na slovenski metal plošči (izjema je tu morda le Gonoba), ki zveni tako kot mora! Ne zaostaja niti odlična bobnarska predstava Tineta Kaluže, ki je povsem samosvoja, poudarja kitarske linije, a ne zgolj teh, saj je hobotničasti bobnar povsod hiter in precizen, pa naj so to zametki blast-beatov, pestri prehodi ali premišljena raba činel, ki močno bogati celotno zvočno podobo zasedbe.
Izvrstna naravna produkcija vzdušno atmosfero le podkrepi, saj ni prisotnega pretiranega umetnega olepševanja. Kitarski rifi režejo kot bodala, bas bobni kot obredni bobni, ti pa so povsem naravno zveneči, sled o kakšnih triggerjih in drugih efektih pa se je povsem izgubila. Verjetno osrednja točka plošče pa je kljub fantastični inštrumentalni izvedbi vokal Jakoba Rejca, ki dokazuje neverjeten glasovni napredek. Jakob večinoma ostaja v srednjih legah v katerih je njegov naravni vokal na moč prepričljiv in temačno vabljiv, še na višjo raven pa Jakob vokalno predstavo prestavi z osupljivi falzetnimi kriki ter hipnimi, a učinkoviti in prepričljivimi death metalskim growli in rezkimi black metalskimi linijami.
Najboljših trenutkov je preveč, da bi jih lahko našteval, velja pa izpostaviti naslednje: epski uvod z naslovno skladbo, katere srh vzbujajočo atmosfero bogatijo klavirski okraski; lovecraftovsko atmosferični What Lies Beyond…; gang vokale v Night Terrors; briljantne rifovske in solistične izlete v Four Crowns of Hell in črnomašni del v drugi tretjini skladbe; vzdušni inštrumental Poetry and the Gods, ki bi zlahka svoje mesto našel v kakšnem Lynchevem ali Cronenbergovem umotvoru, za konec pa še brutalni Ritual of Death, ki je tokrat po Rager demu Eat Metal (2012) in prvem Vigilance demu doživel že svojo tretjo inkarnacijo. Vse to so le delčki bogate zvočne podobe Queen of the Midnight Fire, ki je z zapomnljivimi, odlično spisanimi skladbami, ognjevito inštrumentalno in vokalno predstavo ter zlobno, temačno in presunljivo atmosfero kot potovanje po neskončnih hodnikih Kingovega Overlook hotela v kultnem Shiningu. In tako kot srhljivi dvojčici, Vigilance in kraljica polnočnega ognja sporočajo: »Come play with us…«
Queen of the Midnight Fire izide jutri pri založbi Metal Tank, uradni "release party" pa se bo zgodil to soboto, 18.5.2013, v MC Postojna.
na vrh