Pisalo se je leto 1974. Natačneje 8. marca se je skupina izjemnih osebkov ponovno pokazala svetu z izdelkom Queen II. Ta skupina se imenije Queen. Po izredno obetavnem in tudi, recimo temu, drugačnem izdelku Queen I, je prišel nov še bolj drugačen in progresivno obarvan. Kot izgleda Fredy, Roger, Brian in John niso videli smisla po nekem dodatnem naslovu albuma in so ga imenovali podobno kot prejšnjega. V današnjem času, ko gledamo nazaj na njihovo ustvarjanje, bi lahko rekli, da kvalitetna glasba ni potrebovala dodatne reklame. Sicer je bobnar zasedbe, Roger Taylor, izjavil, da nikoli ni maral naslova. Album je konceptualen. Razdeljen je na dva dela, kar je narekovala tudi vinilna izdaja. Ta je bila polovico črno in polovico belo obarvanega motiva. “Bela stran komadov” naj bi imela bolj emocionalno tematiko medtem ko “črna plat komadov” fantazijsko. Naslovna stran fizičnega izdelka je legendarna fotografija vseh štirih članov, ki je bila uporabljena še kasneje v nihovi karieri.
Ob poslušanju celotnega albuma je slišati, da so člani še zelo mladi kar se tiče idej. S tem ne mislim na kvalitetno šibkost ampak na začetno zagnanost, ko ideje kar vrejo. Slišati je zelo veliko eksperimentalnih pristopov (za tisti čas) kot je denimo večglasno petje. Queen so vokalne harmonije izrabljali kot še en inštrument. Povezovali so jih v dinamične dele tako, da poslušalca peljejo po valovih skladb. Zidovi vokalov so bandu omogočali, da je glasba zvenela kot bi konstanto imela prisotne klaviature. V nekem intervjuju je g. Brian May celo dejal, da so imeli izjemno srečo z njihovimi glasovi. Kajti kadarkoli so odprli usta, so njihovi posamični glasovi avtomatsko zasedli svoje registre in zveneli naravnost fantastično. To so s pridom izkoriščali na albumu Queen II. Pa ne samo tam, skozi celotno kariero. Tako zelo, da za nekega ne progresivnega oboževalca glasbe, kar malo preveč. Zelo veliko je bilo tudi nasnemavanja. V tistih časih je bilo vse snemano še na trakove in je bila prava umetnost zadevo spraviti skupaj ne da bi izgubila ton. Album nikoli ni bil eden njihovih prepoznavnih del a vendarle je postregel s skladbo, ki jim je omogočila preboj na televizijo. Ta skladba je bil hit z naslovom Seven seas of rhye in je uspela priti na takrat zloglasni Top of the pop's. Čeprav je bila inštrumentalna verzija izdana že na prvencu, je vokalna različica bila pripeta na Queen II kot zadnja skladba.
WHITE SIDE
Beli del albuma sestavljajo skladbe: Procession, ki je instrumentalni uvod albuma; Father to son, White queen (as it began); Some day one day in The loser in the end. Vse skladbe je napisal Brian May. Vse razen zadnje, katero je ustvaril Roger Taylor. Takoj se pokaže talentiranost besedičenja Briana. Izvrstno mu uspe povezati besedo “nasledstvo” z vsakdanjim pojmom očetovstva. Seveda je v glasbi takoj videti izjemne back vokale. Kot omenjeno, res lepo uspejo skladbo odpeljat po valovih tempa skladbe. Father to son ima pridih stare dobre progresivnosti in to deluje tako, da skoraj neopazno odplavamo v naslednjo skladbo White queen. Ponovno velja ponoviti izjemno rabo back vokalov. Zelo nemoteče se sprehajajo v ozadju ritmike inštrumentov. Pojavljajo se prijetni zvoki orientalno obarvane kitare, ki lepo rockersko zveni proti distorziranim pompoznim zaključnim solom skladbe. Slišimo še zadnji refren in izhod komada. Čeprav je, glede na zgradbo komada težko reči kaj je refren in kaj kitica. Pričakal nas je prisrčen pop komad Some day some day. Lepo emocionalne povezane besede in prisrčne melodije naredijo komad zelo poslušljiv in dajo poslušalcu malo oddiha, saj deluje zelo tipično grajen. Zadnja skladba prvega dela je komad, ki govori o odraščanju. Čeprav je vokalni del dober, saj je Roger izjemnega vokala, komad nekako deluje kot tujek. Tudi besedičenje deluje malo nespretno in privlečeno za lasje. Morda res zaradi barve glasu, ker glasba lepo splava. Na podoben način kot prejšnji komadi.
BLACK SIDE:
Naravnost bombastičen začetek gonga in kitare veliko obeta. Zelo pompozno in dramatično se prične vokalni del v katerem se prav sliši izjemnost glasovnih zmogljivosti Fredija. Vsekakor je od tega trenutka govora o bolj progresivnih komadih polnih vzponol in spustov. Ogre battle je uvod v kompozicije glavnega vokalista. Zgodba je fikcijska in govori o boju “zelenega moža”, ki morda nosi ime Shrek. Naslednji na vrsti je sape jemajoč The Fairy Feller's Master-Stroke. Poslušalec ne ve točno nad čim bi bil bolj navdušen: vokal, bobni, zgradba... Vokalni deli s svojo izvirnostjo in časovno primernostjo postavljajo dinamično sliko. Glavni vokal plava od izjemnih višinski razlik do ritmičnih poudarkov do falzetnih okraskov. Veliko je za povedat o izjemnem solo delu, ki poslušalcu naravnost vzame dih. Rokovanje solo kitare in ritmičnih back vokalov je skoraj da neverjetno. Lahko si samo mislimo kakšen talent oz. kakšno vizijo je potrebno imet za stvaritev take kompleksnosti. Skoraj da neopazno nas tobogan kompleksnih glasbenih užitvkov pripelje do klavirske umirjenosti in piše se komad Nevermore. Ta deluje kot zaključek in ni videti kot samosvoja skladba. Epohalni šest in pol minutni pohod črne kraljice je še nadgradja slednje kompozicije. Seveda je nekako razumljivo zakaj album ni uspel v večjem merilu, saj je kompleksnost skladb preveč za povprečnega poslušalca. Komad The march of the black queen se posluša kot dober film. Komaj čakaš, da se odvije novo poglavje. Presenečenje je še vokalna pomoč Rogerja. Funny how love is izpade kot nekakšen vokalni vrh drugega “črnega” dela. Kompleksnost se umirja. Vsaj kar se tiče inšturmentov. In celotna zadeva lepo steče proti res hitovskemu Seven seas of rhye. Ta nemudoma osvoji kožo in srce. In tudi lepo zaključi kar naporno poslušljiv album.
Veliko več je za povedati o drugemu delu albuma kar je maslo glavnega vokalista. Samo mislimo si lahko kaj vse je bila sposobna njegova glava. Imel je to srečo, da bizarnost idej ni imela problema prodreti skozi usta, ker glasilke niso imele meja. Sedaj se že ve, da bo band Queen imel glavno besedo na področju vokalov. Ne da bi ostali inštrumenti dostavljali manj, vendar pa so vokalne dobrote Mercuryja že v tistem času veljale za vrsto unikatne fascinacije, kakršne se porodijo na planetu le enkrat in nikoli več.
na vrh