Britanski art rockovski kolosi Queen so že s svojim prvencem, preprosto imenovanim kar »Queen«, dokazali, da gre za povsem edinstveno skupino, kateri bo v naslednjih nekaj letih pripadel primat med osrednjimi nosilci popularne glasbe sedemdesetih in kasneje tudi osemdesetih let preteklega stoletja. S svojo unikatno mešanico trdega rocka, progresivnega rocka, glam rocka, opere in klasične glasbe, vse to zabeljeno s številnimi mističnimi motivi in izdatno dozo pompa, je »Queen« že takoj na začetku kariere teh nepozabnih rockovskih herojev postavil trdno podlago vsem njihovim bodočim studijskim dosežkom.
Četverica prijateljev, ki so nastopali pod imenom Queen, so bili od glave do peta izjemni talenti, pri čemer je že na njihovih zgodnjih koncertnih nastopih največ pozornosti, zasluženo, pripadlo karizmatičnemu pevcu perzijskega rodu Freddieju Mercuryu (pravo ime Faruk Bulsara). Njegov povsem unikatni pevski talent sta odkrila briljantni kitarski virtuoz Brian May, kateri je skupaj z očetom skonstruiral svojo električno kitaro Red Special s povsem specifičnim zvokom in bobnarski mojster Roger Taylor, ustanovna člana skupine iz časov, ko so se Queen še imenovali Smile. Zadnji se jim je leta 1971 pridružil basist John Deacon, najmlajši član skupine, ki pa se je že kmalu izkazal kot enakovreden skladatelj svojim trem starejšim tovarišem. Zaradi tega, da bi zvenel čim bolj enigmatično, se je na Queen prvencu predstavil pod imenom Deacon John. Avra skrivnostnosti in misticizma je Queen sicer spremljala praktično že od njihovih začetkov.
Velika posebnost Queen je bila tudi ta, da na zgodnjih albumih, ki so izšli v sedemdesetih, niso uporabljali klaviatur, kar so vsakič tudi posebej navedli v zaslugah za nastanek posameznih albumov. Freddie se je sicer večkrat na posameznih skladbah rad usedel za klavir, občasno pa ga je na tem inštrumentu zamenjal tudi May. Vendar pa se je tista glavna odlika Queen, ki jim je za vse večne časa prislužila nesmrten status skrivala v njihovi izjemni veščini za ustvarjanje večdelnih, pogostokrat operetnih vokalnih harmonij s pomočjo katerih so gradili izrazito epske ambientalne nianse. Štafeto glavnega vokalista sta od pevske ikone Mercurya, predvsem na zgodnjih albumih, večkrat prevzela May in Taylor, ki sta bila vsak na svoj način zelo dobra pevca s prav tako unikatnima barvama glasu.
Med posameznimi »Queen« skladbami nedvomno posebej izstopa otvoritveni trdo rockovski antem »Keep Yourself Alive«, kjer navdušuje izvirni rifing, prepojen z unikatnim zvokom Mayeve kitare in Freddiejevim teatralnim petjem. Odlična večglasja že takoj na začetku potrdijo Queen, ki so imeli pri tej praksi idealen zgled pri Uriah Heep, kot mojstre tovrstne pevske prakse. Skozi to nadvse vplivno skladbo ves čas seva mladostniška upornost njihovih zgodnjih dni. »Doing All Right« je prelestna, pozitivistična balada z akustično kitaro in klavirjem, kakršnih so v svoji karieri ustvarili zares lepo število. V drugem delu se notri vključi tudi električna kitara, ki pošteno razgreje subtilno atmosfero. Na pompoznem epu »Great King Rat«, kjer se hiperintenzivno vzdušje nenehno spreminja, s pomočjo številnih časovnih prehodov in kitarskih variacij, demonstrirajo svoj izjemen smisel za progrockovsko usmerjeno epsko dramatiko, ki je bila v besedilih pogostokrat prepojena s staroangleškimi legendami in bajkami. Tovrstna praksa je bila sicer značilna predvsem za njihovo zgodnje obdobje.
Sorodno, mistično in skrivnostno vzdušje se nadaljuje tudi na s kančkom glamurja prepojenemu »My Fairy King«. Tu Freddie s prehajanjem med visokimi in nižjimi vokalnimi frekvencami, kjer so mu v obilno podporo njegovi tovariši, že zgodaj v svoji karieri dokaže, zakaj je bil največja rockovska pevska 'diva'. Osrednji ritem vnovič v sozvočju narekujeta klavir in kitara. Na udarnemu energetskemu katalizatorju »Liar«, enemu izmed najboljših dosežkov na tem albumu, Queen demonstrirajo svoj prirojeni smisel za progresivnorockovsko dinamičnost, medtem ko istočasno osupne Freddiejeva vokalno-emocionalna variabilnost sredi bravurozne interpretacije sarkastično obarvanega besedila. Tu vnovič izstopajo številne večdelne vokalne harmonije, ki so že kmalu postale njihov zaščitni znak, medtem ko skladbo zaznamuje tudi Mercuryeva redko slišana raba hammond orgel.
»The Night Comes Down« po krajšem inštrumentalnemu uvodu preraste v nežno balado. Na nabritem trdem rockerju »Modern Times Rock 'n' Roll« pevsko pobudo uspešno prevzame Roger Taylor. »Son And Daughter« je še en zanimiv hibrid med trdim rockom, glamom in pompom. Pobožno zasoljeni »Jesus« je prav tako še en lep primerek glasbene variabilnosti te legendarne skupine, saj vsebuje elemente gospela. Odlični zaključni inštrumental »Seven Seas of Rhye« je najbolj znana skladba z albuma za kar gre zasluga predvsem njeni nadgrajeni, vokalni različici, katera se je pojavila na naslednjem studijskem izdelku, »Queen II« (1974).
Za razliko od skromnih začetkov zajetnega deleža legendarnih rockovskih skupin so Queen že na začetku svoje studijske kariere jasno vedeli, kaj hočejo, zato so ustvarili zelo dober prvenec, ki je na široko odprl vrata njihovim kasnejšim, aranžersko in lirično precej bolj izpopolnjenim mojstrovinam. Od tu naprej pa vse do konca sedemdesetih je šla namreč njihova kreativnost samo še navzgor, kar pomeni da so Freddie, Brian, Roger in John že kmalu začeli uživati izjemno spoštovanje glasbenih množic in naglo postali ena najboljših rockovskih skupin sedemdesetih.
na vrh