Z izdajo albuma QE2 se je Mike Oldfield dokončno poslovil od zvoka sedemdesetih in vkorakal v novo obdobje krajših skladb in pop hitov. Čeprav je že Platinum pokazal veliko odstopanje od tipičnega zvoka, ki ga je Oldfield proizvedel v sedemdesetih, pa QE2 dokončno pokaže njegovo prihodnost. Za ta izdelek je Oldfield okrog sebe zbral glavnino osebja, ki je tvorila skupino na Five Miles Out. To so Maggie Reilly (takrat še Maggie Riley), Mike Frye, Tim Cross in Morris Pert (Brand X). Na albumu prav tako sodeluje kar nekaj znamenitih gostov, med njimi tudi Phil Collins (Brand X, Peter Gabriel) in David Hentschel (producent zasedbe Genesis). Sam Mike Oldfield na albumu igra tako veliko inštrumentov, da je vprašanje, če bi za pomoč na albumu sploh še potreboval kakšnega drugega glasbenika.
Album se začne s prvim delom trilogije Taurus. Gre za fascinantno skladbo, v kateri se lahko zaznajo vsi tipični Oldfieldovi elementi. Veliko je spremeb ritma, struktura je zelo dodelana in primerno kompleksna. V strukturi se vidi, da je Oldfield skušal v krajšo skladbo natlačiti skoraj toliko zamisli kot pri mnogo daljših (Hergest Ridge, Tubular Bells, Platinum).
Naslednje tri pesmi so dokaj kratke in preproste. "Sheba" je nežna z le eno osnovno melodijo. Maggie Reilly prispeva nekaj lepih vokalnih delov. "Conflict" je hitrejša zadeva, kjer gre skoraj za neke vrste irski ples. Vanjo je Oldfield, kot že mnogo progresivnih izvajalcev, uvrstil tudi eno klasično priredbo. "Arrival" je priredba skupine ABBA in prikaže Oldfielda na vrhuncu svojih moči v smislu igranja. Pravzaprav gre le za eno osnovno melodijo, ki je zaigrana na različnih inštrumentih in posledično ne postane prehitro dolgočasna. Te krajše pesmi so mogoče res bolj preprosto zastavljene, a so melodije kvalitetne in lepe, vse skupaj pa je odigrano vrhunsko.
Drugi del albuma se začne s prelepo čustveno pesmijo. Oldfield svojo strast izrazi skozi električno kitaro, ki kar žari. Tudi orkester doprimore k temu, da je ta skladba še toliko bolj prijetna. "Mirage" se začne tiho s simpatičnim dvobojem med kitaro in vibrafonom. Kasneje je tempo hitrejši in pesem postane glasnejša. Vse skupaj pa privede do fantastičnega vrhunca na koncu. Ob naslovni skladbi se moram ponovno vprašati kako je Oldfieldu v tako kratko kompozicijo uspelo spraviti toliko zamisli. Zdi se, da mu bo zmanjkalo časa. Pri srcu me še posebej stisne, ko se ostalim inštrumentom priključijo še dude. Za "Celt" bi lahko rekli, da je kratka, a sladka. Neverjetna je prav njena preprostost. V njej so posebej opazni afriški bobni in vedno sijajen glas Maggie Reilly. Po vokalnem delu Oldfield odigra eno svojih najboljših kitarskih linij v karieri (zame celo najboljša), ki pa ne traja dovolj dolgo (always leave them wanting more). Album se konča s kratko in prisrčno pesmico za kitaro bas in vokoder (vokal). Primeren način, da se zaključi QE2.
Na tem izdelku angleški gospod s keltskim srcem ponovno obudi spomine svoje nepisane domovine. Platinum je element folka praktično izključil, s QE2 pa se je Oldfield vrnil k temu, kar počne najbolje. Kombinira prvine rocka, klasike in folka kot da bi šlo za nekaj popolnoma vsakdanjega. Zanimiva je predvsem interakcija folklornih inštrumentov in novih sintetizatorjev. Ta mešanica po vseh logičnih principih ne bi smela delovati. A deluje! In to kako! Folk rock še nikoli ni zvenel tako svež in nabit z dobrimi vibracijami. Mike Oldfield je očitno po seminarjih, ki so mu nabili samozavest, opustil svoje introspektivne blodnje in se zatekel k bolj veseljaškim vižam, ki bi na noge spravile tudi angleško kraljico.
Vsaka pesem na QE2 je izjemna. Kljub temu, da so krajše, ni kvaliteta nič manjša. Ni pomanjkanja nenadnih sprememb v tempu in hitrih prehodov iz ene melodije v drugo. Vse te značilnosti, ki so Oldfielda odlikovale že v njegovih najboljših časih, so tu ponovno prisotne. V pesmih je obilo odličnih zamisli, ki so tudi perfektno realizirane. Včasih pomislim, da je ta album prekratek za toliko izvrstnih zamisli, a je tudi to del njegovega šarma. Brez težav lahko QE2 okličem za še eno mojstrovino tega telentiranega skladatelja.
na vrh