V času, ko so kultni progresivni rockerji The Alan Parsons Project izdali "Pyramid" je bil prog rock v velikem komercialnem zatonu, zato ne preseneča, da so bili ena redkih eksperimentalno naravnanih zasedb, ki je še prisegala na konceptualne albume (to tradicijo so ohranili vse do svojega razpada). Mnogi prog bandi so tedaj opustili dolge, ponavadi več kot 20-minutne epe ter ambiciozne koncepte in prešli na radiu bolj prijazne zvokovne formate.
Tudi TAPP so začeli v tej fazi svoje kariere dajati v svoji glasbi vse večji prostor za pop rockovske motive, medtem ko so bili njihovi simfonični aranžmaji že od nekdaj slika in prilika visoke melodičnosti s katerimi so uspeli osvojiti tudi srca manj zahtevnih poslušalcev. Svojega pečanja s popom že od svojih začetkov niso niti poskušali skrivati, kar je obrodilo številne pozitivne rezultate, a tudi nekaj ne preveč razveseljivih. Na "Pyramid" imamo tako opravka s solidno in hitro dostopno mešanico progresivnega pop rocka, ki ne vsebuje kakih posebnih presenečenj, saj zgolj nadaljuje uspešni slogovni recept prvih dveh albumov.
Prvotni koncept "Pyramid" bi se moral dotikati čarovništva in ezoterike, vendar sta se oba voditelja projekta, se pravi Alan Parsons in Eric Woolfson, v zadnjem trenutku premislila ter ga priredila tako, da se večina besedil dotika pomena in zlorabe moči ter posebne simbolike, ki jo predstavljajo piramide kot energetski in mistični simboli (denimo kot zlovešči simbol združenja Razsvetljenih na zadnji strani dolarskega bankovca). V tistem obdobju so bile piramide po zaslugi časopisnih člankov ter raznih teorij o njihovi skrivnostni in mistični moči spet izjemno popularne, kar sta želela čimbolj izkoristiti.
Za Alana to seveda ni bilo prvo srečanje s piramidami, saj se je z njimi srečal že ko je kot mladi zvočni inženir sodeloval na Pink Floyd klasiki "Dark Side Of The Moon". Ironično je, da je večina interesentov njegovo ime ob nakupu albuma še vedno povezovala s to znamenito izkušnjo, čeprav si nikakor ni želel (več) tovrstne asociacije. Številna Woolfsonova besedila na čelu z uvodnim "What Goes Up" in "Pyramania" se nanašajo na skrivnostno moč piramid.
Velika poglavarja sta tudi tokrat tesno sodelovala z vodilnima članoma kultne melodično rockovske skupine Pilot, basistom in pevcem Davidom Patonom (kasneje Camel) ter kitaristom Ianom Bairnsonom. Med nove sodelavce se je vpisal bivši Cockney Rebel bobnar Stuart Elliott (kasneje Kate Bush in Paul McCartney), medtem ko je za klaviature ob Woolfsonovi navzočnosti tudi tokrat poskrbel Duncan Mackay (kasneje Camel in Budgie).
Zvočna podoba "Pyramid" v marsičem nadaljuje preverjeni The Alan Parsons Project recept z močnim poudarkom na prefinjeni simfoniki, predvsem s pomočjo občasnega sodelovanja orkestra, izmenjavanjem različnih pevcev, ezoteričnemu vzdušju in krajših kompozicijah s pop rockovskim nabojem. Večina prog rockovskih eksperimentiranj je omejena na za tiste čase inovativno in raznovrstno rabo sintetizatorskih tekstur s pomočjo katerih ustvarjajo pompozne simfonične aranžmaje in elektronske zvočne vzorce ter navdušujoča ponudba Bairnsonovih mogočnih kitarskih solaž. Številne skladbe, kljub bogastvu posameznih simfoničnih aranžmajev, zlezejo zelo hitro v uho, kar nazorno govori o tem, da so bili TAPP tedaj samo še za dve leti oddaljeni od obdobja velikih radijskih hitov.
Otvoritveni "Voyager" nadaljuje tradicijo pompoznih otvoritvenih inštrumentalov ali bolje rečeno dramatičnih antemov, saj poslušalca v trenutku posrka v srž albuma s svojim temperamentnim kitarskim rifom. Ta ob postopnem prepletu subtilnega sintetizatoskega motiva, ki je podkrepljen na funkovski ritem sekciji že takoj povzroči mistično in skrivnostno vzdušje. Z neverjetno lahkotnostjo nastopi dinamičen prehod v čudovito klasiko "What Goes Up", kjer briljira odlična pevska predstava kultnega basista Davida Patona ter pretanjeno izmenjavanje bogatih sintetizatorskih tekstur. Pompozni aranžma je izgrajen na burnih kitarskih pasaž ter mogočnih orkestralnih zavesah, ki še izpostavijo melodične aspekte hipnotičnega refrena.
Orkestralno začinjena power balada "The Eagle Will Rise Again" je plod uspešnega sodelovanja z legendarnim pevcem Colinom Blunstoneom, najbolj znanim kot članom kultne britanske pop/psihadelične skupine The Zombies. Izjemna Blunstoneova vokalna karizma in emocionalna srčnost, ki jo vnese v to odlično skladbo ustvari skorajda dvigujoče vzdušje. Svoje k tovrstnemu vzdušju prispeva tudi čudovita melodija na akustični kitari in bogastvo spremljevalnih vokalnih harmonij. Tudi "One More River", kjer pridejo na svoj račun tudi ljubitelji nekoliko tršega materiala, vsebuje vse prvine potencialnega pop hita. Tu vokalno poslanstvo opravlja vselej odlični Lenny Zakatek, ki poskrbi za oplemenitev pompoznega osrednjega motiva. Poleg mogočnega kitarskega rifa in penetrajoče bas linije vzdušje dodatno podkurita odlični saksofonski solaži Phila Kenzia.
"Can't Take It With You", prototip AOR klasike osemdesetih, vsebuje zanimiv poskakujoč ritem in zanimiv preobrat vzdušja z vnosom eteričnih sintetizatorskih linij. Inštrumental "In The Lap Of The Gods" (razen naslova nima nobene zveze z obema istoimenskima Queen klasikama) vsebuje osrednji "Voyager" motiv, ki je prek orientalske flavte predelan do neprepoznavnosti. S pomočjo cimbaloma in eteričnih vokalnih harmonij zraste pravcato bližnje vzhodno vzdušje, ki odlično sovpada s faraoni in piramidami, medtem ko je bil Indiana Jones še neka daljna prihodnost. Vnos orkestralnih aranžmajev še poveča mistično svečanost ob katerem se lahko izrišejo vizije staroegipčanskega obredja.
"Pyramania" je s svojim "tin-tin-tin" ritmom, honki-tonk klavirsko solažo, čudaškim besedilom, spakljivimi vokalnimi harmonijami in "škratovskim" petjem Jacka Harrisa ob katerem se vsakdo takoj spomni na Yes pevca Jona Andersona, zagotovo daleč najbolj hecna skladba na albumu. Za najbolj arhaično zvenečo pa se lahko zlahka razglasi "Hyper-Gamma-Spaces" za kar poskrbi raba dandanes pošteno robotsko obarvanih sintetizatorskih tekstur na Wurlitzerju in Projectronu. Tovrstna Alanova eksperimentiranja so bila tedaj vsekakor inovativna, a so bolj slabo preživela test časa. Zaključni biser predstavlja power balada "Shadow Of A Lonely Man", ki se začne kot tipična, skorajda osladna ljubezenska balada z "jokajočim", a vseeno odličnim vokalom Johna Milesa, nakar s pomočjo veličastnih orkestralnih aranžmajev sledi presenetljiv preobrat vzdušja v dramatične, bolj eterično- pastoralne vode.
"Pyramid" v vseh ozirih uspešno nadaljuje klasični TAPP recept kombiniranja pop rockovske dostopnosti in prog rockovskih eksperimentalnih fines s pomočjo katerega so ustvarili zgodbo o uspehu. Le zakaj bi potem takem karkoli radikalno spreminjali ali se lotevali kakih nenavadnih, morebiti kompleksnejših zvočnih pustolovščin? Kar se tiče melodične prefinjenosti, posluha za izgradnjo veličastnih orkestralnih aranžmajev in vrhunskega ambienta ter produkcijske dovršenosti Alanu, Ericu in njunim pomagačem ni bilo nikoli moč prav ničesar očitati, četudi nikoli niso zares izpolnili svojega progresivno rockovskega potenciala v smislu odkrivanja novih zvokovnih obzorij. Še največ pionirskega duha je predstavljala inovativna raba sintetizatorske tehnologije, ki dandanes na mnogih mestih zveni precej arhaično. Na "Pyramid" so se TAPP slogovno nekako ustalili, saj si kakih večjih zvočnih odklonov, razen vse večjega poudarka na pop rockovskih aspektih, v prihodnosti ne bodo več privoščili.
na vrh