Avtor recenzije 2: Peter Podbrežnik
»Purpendicular« je bil petnajsti studijski album angleških težko rockerskih legend Deep Purple in njihov prvi z ameriškim kitarskim velemojstrom Steveom Morseom (ex-Dixie Dregs, Kansas) v postavi. Hkrati predstavlja rojstvo Mark VII verzije banda, ki je nastala potem, ko je Morse na olajšanje preostalih štirih članov vskočil na izpraznjeno kitarsko mesto. Kultni ameriški virtuoz Joe Satriani je namreč po končani turneji v podporo predhodnega albuma »The Battle Rages On« (1994), kjer je nadomestil legendarnega kitarista Ritchieja Blackmorea, ki je Deep Purple zapustil tik pred japonskimi koncertnimi datumi, zaradi dolžnosti do njegove nove založbe zavrnil možnost, da bi se legendarni skupini pridružil kot redni član.
Morseov prihod je torej deloval kot pravi regeneracijski balzam na četverico dolgoletnih članov v podobi pevskega veseljaka Iana Gillana, dobrodušnega basista/producenta Rogerja Gloverja, džentlemenskega klaviaturskega velemojstra Jona Lorda in neukročenega bobnarskega rekreativca Iana Paiceja, kateri so bili že do grla naveličani Blackmoreovih bizarnih izpadov, zato so komaj čakali na nov začetek. Ameriški kitarski mojster je s svojo unikatno kitarsko tehniko, katera se je na večini mest kar precej razlikovala od Blackmoreove, na »Purpendicular« nedvomno pomagal preporoditi artistično že nekoliko utrujeno skupino ter pripomogel k stvaritvi nekaterih prijetno osvežilnih skladateljskih idej, česar si pod strogim pogledom muhastega 'moža v črnem' ne bi mogli nikoli privoščiti.
Morse je bil po duši progresivni rocker, kateri je od nekdaj ljubil improvizacijo in poleg inštrumentalnega rocka in trdega rocka od nekdaj oboževal tudi elemente jazz fusiona. Hkrati je Gillanu omogočil uresničiti nekatere bolj eksperimentalne skladateljske ideje, katere so se Morseovemu kitarskemu predhodniku gabile iz dna duše, medtem ko se je Lord, za številne neformalni vodja skupine, na »Purpendicular« naravnost razcvetel z določenimi nadvse inovativnimi in zanimivimi orkestralnimi aranžmaji. Band je končno lahko zadihal z neobremenjenimi pljuči in ustvaril izvrsten album, kateri se naravnost bohoti pod težo inovativnih elementov, hkrati pa vsebuje vse prepoznavne, tradicionalne Purple težko rockerske finese.
O tem, da se je band na »Purpendicular« popolnoma preporodil se lepo sliši že na uvodnem, eksperimentalno naravnanem funk-trdo rockovskem hibridu »Vavoom: Ted The Mechanic«, kateri je popolnoma kitarsko usmerjen dosežek na račun mogočnih Morseovih kitarskih fraz, medtem ko jim družbo delajo Lordovi minimalističnimi vložki na Hammond orglah in Gillanov razkačeni vokal. Teatralno obarvana pevska predstava tokrat ni osebno-izpovedna, saj govori o slikovitem srečanju z mehanikom Tedom, veseljaško osebo s socialnega dna, katera se niti malo ne obremenjuje s svojim nizkim družbenim statusom. Ta zanimivi funk rockerski rušilec, ki je izšel tudi kot edini single z albuma, se je že kmalu uveljavil kot priljubljena koncertna Purple klasika. Vsekakor na imeniten način poskrbi za kar se da temperamenten uvod v album, kakršnega poslušalec kar nekako že pričakuje od teh trdo rockerskih prvakov.
»Loosen My Strings« je še en čudovit dosežek na katerem na plano pokuka subtilnejša plat legendarne skupine. Mistično obarvani uvodni aranžma vsebuje inovativen kitarski rif, melodično bas linijo in melanholično sintetizatorsko teksturo, dokler ne sledi prehod v pospešeno sekcijo v katero vpade Gillanov popolnoma vživeti vokal. Keltsko obarvani uvodni motiv se večkrat ponovi in sredi udarnih bobnarskih prehodov, klavirske subtilnosti in temperamentnih kitarskih pasaž poskrbi za sofisticirano oplemenitev tradicionalnih trdo rockerskih fines. Morse medtem z gastronomsko solažo opozori, da je povsem dostojna zamenjava za svojega slovitega kitarskega predhodnika, katerega se na »Purpendicular« niti malo ne pogreša. Deep Purple so sicer že z albumom »Come Taste the Band« (1975), sila kratki epizodi z izgubljenim ameriškim kitarskim biserom Tommyem Bolinom, demonstrirali, da lahko povsem dobro shajajo tudi brez 'moža v črnem'.
S skrivnostno in nekoliko mračno atmosfero obdani »Soon Forgotten« je precej nenaveden, vendar sila zabaven eksperiment, kjer Morse struži skupni zvočni kolaž s polaganjem pekočih kitarskih fraz, medtem ko Gillan vnovič poskrbi za teatralno pevsko predstavo, saj tokrat pri svoji čustveno razburkani interpretaciji besedila o še eni nesrečni ljubezenski izkušnji zveni skorajda zlobno. Lordove sakralno obarvane plasti Hammond orgel na čelu z inovativno solažo še poglabljajo enigmatično vzdušje, medtem ko Paice niti za ped ne popušča s svojimi neusmiljeni bobnarskimi krošeji.
»Sometimes I Feel Like Screaming« je kompleksna in izjemno lepa power balada, katera se ponaša z nadvse prijetnimi akordi na akustični kitari, medtem ko Gillan navduši s subtilno naravnanim petjem. Sčasoma se oblikuje zelo lepa in dvigujoča melodija. Morse s svojimi jokajočimi kitarskimi pasažami poglablja melanholično naravo tega imenitnega dosežka, medtem ko temperamentni trdo rockerski vložki tik pred glavnim refrenom poskrbijo, da vse skupaj ne izpade preveč zasanjano. Lord vnovič briljira s slojevitimi orkestralnimi aranžmaji, medtem ko tudi preostali člani dobesedno pokajo od inovativnega elana.
»Cascades: I'm Not Your Lover« na začetku vsebuje sakralno začinjeni orglarski uvod in jokajočo kitarsko improvizacijo, dokler se ne prelije v povsem tradicionalno Purple skladbo s šelestečimi orglarskimi pasažami, surovimi kitarskimi frazami, pred seboj rušečimi bobnarskimi prehodi in z razpenjenim Gillanovim petjem. Slednji se tokrat sredi čustveno izjemno intenzivne interpretacije besedila o bolečem srečanju s še eno nesramno fatalko vnovič znajde na povsem domačem terenu. Morse se medtem izkaže z neoklasicistično kitarsko solažo s katero nazorno demonstrira tudi svojo prog rockovsko preteklost z Dixie Dregs in Kansas.
Mojstrovina »The Aviator«, katera nima skorajda nobene veze s trdim rockom, je eden najbolj osvežilnih skladateljskih dosežkov na celotnem albumu, saj tu na izjemno subtilen vpliv nadvse uspešno vpletejo elemente folka in simfoničnega rocka. Najbolj zabavno pri vsem skupaj pa je to, da Deep Purple med polaganjem pastoralnih aranžmajev ne zvenijo kot kakšna drugorazredna kopija Fairport Convention ali Jethro Tull, temveč ohranijo povsem lasten obraz ter pričarajo nadvse prijetno folklorno melodijo. Gillanov okajeno obarvani vokal, ki zveni kot da bi se pravkar primajal iz kakšnega škotskega puba je položen na čarobno akustično-kitarsko melodijo, medtem ko Lord pričara mogočne orkestralne aranžmaje, kateri še poglobijo vsesplošno keltsko atmosfero. V zaključni sekciji se lahko sliši tudi na klaviaturah sprogramirani zvok škotskih dud, kar je končna 'pika na i' te imenitne stvaritve. Prava škoda je, da Deep Purple v prihodnosti niso ustvarili več podobnih eksperimentov.
S kančkom bluesa obdarjena »Rosa's Cantina«, ki v besedilu pripoveduje o še enem Gillanovem pijančevsko-osvajalskem pohodu vsebuje kratek orglarski uvod ter prehod v temperamentno sekcijo s kompleksnimi Gloverjevimi improvizacijami na basu ter s hudomušnim zvokom orglic v ozadju. Medtem, ko dobrodušni pevski pijanček pripoveduje o svojem usodnem srečanju s krčmarico Roso, si njegovi inštrumentalni pajdaši privoščijo celo vrsto navdušujočih improvizacij na čelu z Lordovo monumentalno orglarsko predstavo.
»A Castle Full Of Rascals« je spet nekoliko bolj tradicionalen Purple trdi rocker, kjer Gillan lepo preseneti s svojim raztegljivim prehajanjem med visokimi in nizkimi legami s čimer dokaže, da je bil njegov vokal tudi po tehnični plati tedaj še vedno lepo ohranjen. Morseova udarna kitarska fraza neusmiljeno reže skozi zrak, medtem ko Lord s slojevitimi sintetizatorskimi zavesami v ozadju poskrbi za kanček subtilnosti sredi temperamentno obarvanih ritmičnih nians. Legendarni klaviaturski in skladateljski maestro je na »Purpendicular« po dolgem času končno dobil plodna tla za uresničitev nekaterih bolj drznih aranžerskih zamisli s katerimi se Blackmore ne bi nikoli mogel sprijazniti.
Imenitni »A Touch Away«, kjer kultni kvintet v tradicionalni Deep Purple zvok vnovič vstavi subtilno cevčico za infuzijo folk elementov, je še ena slika in prilika skladateljske in aranžerske inovativnosti, saj vsebuje izjemno inovativen keltski motiv. Prerojeni kolektiv tokrat navduši s stvarjenjem mogočne, pastoralno začinjene melodije na akustični kitari h kateri se odlično prileže Gillanov melanholični vokal, medtem ko Lord s svojimi simfoničnimi vložki zavzeto skrbi za poglabljanje keltske atmosfere. To je še ena popolna zmaga aranžerske briljantnosti in še en lep dokaz, da so pogostokrat odpisani 'stari prdci', kljub teži let v sebi imeli še vedno veliko nebrzdanega artističnega potenciala.
»Hey Cisco« je še ena zelo zanimiva stvaritev z eterično obarvanim uvodom, kateri služi kot predpriprava v temperamentno, tradicionalistično obarvano sekcijo s številnimi zaščitnimi trdo rockerskimi finesami sredi katerih se nahajajo mnogoteri funkovski ritmični vložki. Gillan se vnovič izkaže z raztegovanjem svojih vokalnih zmožnosti, medtem ko njegovi tovariši navdušujejo s temperamentnimi improvizacijami pri čemer se ves čas lepo sliši energično rožljanje Gloverjevega basa. Lord poskrbi za še en prelep, simfonično obarvan motiv, medtem ko krajši solistični spopad med orglami in kitaro, ki sledi v nadaljevanju, spomni na najboljše čase te legendarne skupine.
Mogočni trdi rocker »Somebody Stole My Guitar«, ki temelji na udarni kitarski frazi, pripoveduje o Morseovi resnični izkušnji, ko naj bi mu nekdo med bivanjem v hotelu sredi Memphisa ukradel kitaro. Njegovo udarno naravo stopnjujejo poskakujoči ritmi, kateri spremljajo Gillanovo jeznorito repenčenje z vrhuncem v slikovitem refrenu. Lordovi temperamentni orglarski vložki kot magnet na sebe pritegnejo Morseove inovativne kitarske improvizacije. Zaključni »The Purpendicular Waltz« je v svoji srži slojevit kolaž tradicionalnih Purple trdo rockerskih elementov in na ta način poskrbi za kar nekaj nostalgičnih trenutkov, ki po atmosferi spomnijo na določene klasične dosežke z začetka sedemdesetih. Za to so med ognjevitimi bobnarskimi prehodi še posebno odgovorne šelesteče orglarske plasti in brezkompromisne kitarske fraze, ki zvesto spremljajo Gillanovo razburkano pevsko predstavo. Strastna solaža na orglicah vnese tudi nekaj bluesovskega melosa, dokler masiven zvok orgel vse skupaj popelje do zmagovitega zaključka.
»Purpendicular« je predstavljal popoln preporod že ničkolikokrat odpisanih težko rockerskih legend, katere so z Morseovim prihodom ustvarile svoj najboljši album od srede sedemdesetih in zajele svež veter v že nekoliko preperela jadra. Ta neverjetna vrnitev, katere v tistem času ni pričakoval praktično nihče, je Deep Purple prinesla kar nekaj novih privržencev mlajše generacije, medtem ko so celo zapriseženi tradicionalisti, kateri se nikar niso mogli sprijazniti z Blackmoreovim odhodom, tokrat morali priznati, da so njihovi ljubljenci tokrat ustvarili enega najboljših albumov v svoji karieri. Dolgoletni Purple privrženci ne bi smeli pozabiti na zanimivo dejstvo, da je skorajda vsaka menjava postave skozi zgodovino te legendarne skupine, delovala blagodejno na poživitev njihovega zvoka in sam skladateljski proces.
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Avtor recenzije 1: Jernej Vene
Purpendicular je devetnajsta plošča Deep Purplov, če mednje ne štejemo zbirk največjih uspehov. Glede na nekaj predhodnih izdaj je presenetljivo sveža in poletna. Deep Purple so v karieri dosegli skoraj vse, kar se v sodobnem showbusinessu da. Najvažnejša je seveda popularnost, ki do danes ni pojenjala. Purpli so bili v zgodovini največkrat poistoveteni s karizmatičnim kitaristom Richijem Blackmoreom, ki je s položajem v skupini pripomogel k sicer odličnemu delovanju glasbenega stroja, po prekinitvi dela leta 1976 in ponovnem združenju v letu 1984, pa je nekako izgubljal na svoji samobitnosti. S tem so izgubljali tudi poslušalci, saj v osemdesetih težko najdemo kakšno njihovo ploščo, ki je dostojna njihovega imena. Richie Blackmore, kot težka značajska osebnost in zvezda s svojimi muhami, se je leta 1993 na turneji v podporo plošči "The Battle Rages On" naenkrat odločil, da ne bo več sodeloval v Deep Purple. Do konca turneje je vskočil kitarski čarovnik Joe Satriani, leta 1995 pa so preostali člani Purplov k delu privabili novega kitarista, Američana Steva Morsa. Znan je kot kot izjemno samosvoj, tehnično odlično podkovan, obenem pa tudi neznansko liričen in nežen kitarist. Poznamo ga po delu v matični skupini The Dixie Dregs, po ploščah s skupino Steve Morse Band in po nekaj izdelkih simfo art rock skupine Kansas. Kot kaže, je bila izbira novega kitarista pravilna, saj je v glasbo Deep Purplov vnesel svežino, kakršne pri njih že dolgo ni bilo. Kot so ob času izida Purpendicular izjavljali starejši člani Deep Purplov, jih je delo z Morsom tako navdušilo kot že leta ne. V njihov način dela je vnesel svežino, ki je bila skupini več kot potrebna. Morse je na presenečenje svojih oboževalcev na plošči Purpendicular svojstven, kot je na svojih ploščah. Mnogi so menili, da bo postal Blackmorov klon ali vsaj oponašalec. Kot je povedal pevec Ian Gillan, so po skoraj tridesetih letih začutili energijo, ki jih je prežemala kot mladeniče, ko so začenjalI svojo glasbeno pot. Njihovo življenje sicer ni več tako, kot takrat, ko so bili mladi in so ga biksali dan za dnem. Svoja srednja leta so zapolnili s športom, ki jim daje tudi nov zagon za delo v studiu. Toliko svežine in za Deep Purple novih pristopov najbrž še dolgo ne bo slišati ne pri njih, ne pri kakšnem sorodnem bandu. Stari mački se ne dajo, boste mislili, toda resnica je na dlani. Kompakten in prodoren zvok enega od starih bendov, ki še vedno brca, je lahko vzor marsikateremu mlajšemu. Ploščo Purpendicular so tudi sami producirali, kar daje njihovemu delu še težji, boljši pečat. Deep Purple so po Purpendicular še za nekaj časa sklenili, da jih boste lahko poslušali in uživali ob njihovih novih dosežkih.
na vrh