Norveška glasbeno ni le zgodba o ljudeh s pobarvanimi frisi, ki po cerkvah tekajo z baklami in se po gozdovih igrajo skrivalnice (stereotip seveda, black metal je (lahko) več kot le to). Ne, čeprav je Bergen, drugo največje norveško mesto black metal meka (dom Gorgoroth, Taake, Immortal, Burzum in številnih drugih) in eno najbolj deževnih mest na svetu pa iz njega prihaja tudi nekaj bolj sončnega, lahkotnega in zabavnega. Audrey Horne so resda ustanovili člani bendov kot so Enslaved, Gorgoroth, God Seed in Sahg, a blast beatov in kruljenja pri njih ne boste našli, saj so čistokrvni hard rock bend največjega kova. Čeprav so Bergenčani svojo pot začeli kot alt-rock/metal bend tipa Faith No More, so kaj kmalu zavili v vode čistega hard rocka, ki je svoj vrhunec pravzaprav dosegel na lani izdani, odlično sprejeti plošči Youngblood.
Pure Heavy je pravzaprav prišel tako hitro, da je čista rock norija albuma nepričakovano izjemna. Če je bila Youngblood plošča polna mega rock himen, mogočnih rifov, nalezljivih melodij in epskih refrenov je Pure Heavy njeno logično nadaljevanje. Le, da je norveška mešanica klasičnega rocka in modernih idej na Pure Heavy še bolj potentna in stalno grozi, da je kot trinitrotoluen ves čas tik pred eksplozijo epskih razsežnosti.
V to prepriča že pozdrav z levjim srcem, Wolf In My Heart, v katerem Audrey Horne trčijo vplive udarnosti The Who in umazanosti Led Zeppelin, nato pa gredo stvari le še navzgor in na bolje. Norvežani na Pure Heavy nizajo rock biser za rock biserom, niti en trenutek vse do konca plošče ni odvečen ali prisiljen, saj poslušalca v šahu ves čas in neprenehoma držijo bogate kitarske poteze fantastičnega dvojca Ice Dale/Tofthagen, ki pred nas nasujeta pravo abecedo rock kitare. Kitarsko erupcijo gradijo briljantne Thin Lizzy/Iron Maiden tercetne melodije, mogočni in nepozabni rifi, ki jih kar ni in ni konca ter očitni, a nevsiljivi in nenarejeni pokloni legendam kot so Van Halen, Black Sabbath in AC/DC. O solo izletih besed niti ne gre izgubljati preveč, saj jih kitarska dvojica praži in roštilja kot sarajevska čevabdžinica, komadi pa so tako nalezljivi, da je očitno, da so pisani za koncertne nastope med katerimi bo dvoranam odpihovalo strehe.
Pure Heavy adrenalina ne neha brizgati vse do bridkega konca, ki do zadnje sekunde ne upeha in ne usahne, temveč magmo bruha še lep čas po koncu, ko ne ostane drugega, kot da bonboniero kitarskih harmonij odreš še enkrat in se do sitega naješ sladkosti bombastičnih Audrey Horne. Skrivnost uspeha albuma namreč ne leži le v gate parajočem kitarskem duetu, temveč tudi in predvsem v glasu frontmena Toschieja, ki že tako bogato glasbo še obogati in popelje na še višji nivo. Ni trenutka na albumu, ko te ne bi odlični Toschie naravnost prisilil, da se mu pridružiš, saj točno ve kako odpeti in predstaviti sleherni verz, vse do vrhunskih predstav v bombastičnih refrenih. Toschie tako enkrat zveni umazano kot Robert Plant, drugič poredno kot David Lee Roth in spet tretjič moderno, nebrzdano in pogumno kot Mike Patton.
In končno, Pure Heavy je tako prekleto zabavna plošča, da se ti v žile zarije kot Body Snatcher in prevzame nadzor nad ušesi, umom in telesom, ki je nato sposobno samo še do onemoglosti pritiskati na »repeat« gumb. To kar je zapeljiva in fatalna Audrey Horne za Twin Peaks, to so Norvežani za moderni hard rock in heavy metal. Edina slaba stran Pure Heavy? Da ni izšla poleti!
Audrey Horne bodo Pure Heavy predstavljali na evropski turneji, ki se bo nam najbližje ustavila 12.12.2014 v dunajski Areni, naslednje leto pa se bodo Audrey Horne prvič ustavili tudi pri nas, in sicer na Metaldays 2015.
na vrh