Pendragon: Pure

Kultni neo progresivci Pendragon so s "Pure", albumom s katerim praznujejo 30. obletnico svojega obstoja, naposled uspeli doseči tisto za kar so si neuspešno prizadevali že na neprepričljivemu predhodniku "Believe" (2005). Na navdušujoč način so odprli nekatera popolnoma nova zvokovna poglavja in se odmaknili od običajnih neo prog rock prvin, ki so bile nekoč blagoslov, zadnje čase pa so jih vse bolj držale na vedno istem mestu tako, da je poslušalec že skorajda naveličano lahko vedel kaj ga čaka z vsakim novim albumom.

Od neo prog izročila so bili sicer svoje dni povsem odvisni in v svojem revitalizmu klasičnega prog rocka 70-ih tudi nadvse uspešni, a vedno iste formule se pač ne da v nedogled obrabljati in tudi njihovi privrženci so si želeli nekaj svežega, a hkrati obdarjenega z vsemi njihovimi karakterističnimi inštrumentalnimi odlikami. Če je "Believe" skoraj popolnoma pogorel v svojem skorajda posiljenemu iskanju teh novih zvokovnih sfer s katerim bi prekinili s slepim (in neuspešnim) sledenjem izročilu mojstrovine "Masquerade Overture" (1996), so Pendragon na "Pure" končno dozoreli v teh nakanah in dosegli naslednji stadij svoje glasbene evolucije, ki kot kaže še zdaleč ni končana.

V bistvu je "Pure" vse tisto kar bi moral biti že ponesrečeni "Believe". Skupino uspe predstaviti v nekaterih novih, dotlej še neraziskanih podobah, a obenem ohrani vse njihove glavne odlike na čelu z Barrettovimi emocionalnimi kitarskimi mojstrovinami in Nolanovimi klaviaturskimi vragolijami. Nick, Clive in ostala tovarišija do zdaj še nikoli niso zveneli tako prepričljivo pri mešanju svojih tradicionalnih melodično-simfoničnih aranžmajev in tenkočutnih slide kitarskih vložkov z motivi iz nekaterih drugih glasbenih zvrsti kot so metal, AOR, folk pa tudi vzorci svetovne glasbe se najdejo tu in tam. Tako denimo ne manjka tudi agresivnih, včasih že celo poltonskih metalskih ekspad, ki bi jih prej pripisal Cliveovi skupini Arena kot pa Pendragon.

Čeprav je Nick ponavadi pisec velike večine Pendragon glasbe je tokrat očitno pozorno prisluhnil tudi Cliveovim idejam, nekaj pa je k poudarjeno tršemu zvoku nekaterih del na albumu nedvomno prispeval novi bobnar Scott Higham, ki se je prej kalil pri NWOBHM herojih Angel Witch in prog metalcih Shadow Keep. Njegov izvor potrjuje uporaba dvojne bas stopalke, ki nekaterim sekcijam skladb dodajo takšno udarnost, da ne rečem že brutalnost, kakršne dotlej pri Pendragon zlepa nismo slišali. V tem pogledu je Scott izjemna pridobitev. Na albumu je moč naleteti celo na presenetljivo uspešen ščepec AOR-a ("The Freakshow"). Na veselje vseh simfo prog ljubiteljev pa Nick in Clive nista pozabila na tradicionalno tkanje okusnih orkestralnih aranžmajev in običajnih visoko melodičnih space rockovskih mantranj pod močnim vplivom Pink Floyd. Clive, ki je na "Believe" deloval kar nekako utesnjeno, je tokrat ponovno dobil veliko prostora za svoje prepoznavne klaviaturske čarovnije. Nekatere simfonične teksture so celo med najboljšimi v njegovi pestri karieri, kar bo gotovo očaralo vse zveste maestrove privržence.

Nickov vokal, ki je bil v vsej svoji tenki, ekscentrično-škratovski unikatnosti za številne poslušalce pogosto problematičen (zlasti v visokih legah na kakšnih baladesknih trenutkih) ter ponavadi tudi glavni vir kritik na račun skupine, je v produkciji večinoma v ozadju, svoje pa naredijo tudi dobri spremljevalni vokali in razni efekti, ki ga dodatno obogatijo in lepo zamaskirajo njegove običajne pomanjkljivosti. Poleg tega na albumu, kot ponavadi prevladujejo daljše inštrumentalne sekcije, vendar nobenih več kot 15 minutnih ali 20 minutnih "preseravanj". Najdaljša skladba na albumu, "Indigo", je dolga manj kot 14 minut. Tudi tu jih je treba pohvaliti, saj "Pure" za razliko od večine svojih predhodnikov mine kot bi pihnil ter niti za sekundo ne zveni razvlečeno, kar je v poplavi sodobnih prog revitalistov, ki ponavadi niso zadovoljni, če ne naredijo vsaj 78-minutnega albuma, četudi je polovica skladb za zaspati, več kot dobrodošlo.

Že veličastni uvodni ep "Indigo", ki je z nekaj manj kot 14-minutami najdaljše delo na albumu, na moč prepričljiv način predstavi neke povsem nove, recimo temu nekoliko mračnejše in bolj prizemljene Pendragon. Priča smo sila domiselnemu vpletanju udarnih ritmičnih delnic s skorajda po metalsko razbijaškim pristopom na bobnih in Nickovega neobičajno ostrega kitarskega rifing v tradicionalno valovanje Cliveovih simfoničnih tekstur na sintetizatorjih. Tudi Nickov vokal je zastavljen z neprikritim priokusom gneva, kakršnega pri njemu ponavadi nismo vajeni. Običajno Pendragon veseljaštvo se je na več kot prepričljiv način umaknilo mračnejšim motivom, kakršne smo ponavadi vajeni pri Cliveovi Areni ali IQ. V zaključku ne manjka celo elementov svetovne glasbe prek ženskih indijansko-šamanskih vzklikov, ki znatno osvetlijo mračno atmosfero. Prog tradicionalisti pa bodo povsem potešeni nad številnimi valovanji melotrona in Nickovimi Floydovskimi slide solažami, ki tej odlični kompoziciji zagotavljajo status nove Pendragon klasike.

"Eraserhead" je še en odličen dokaz, kako se je Pendragon na "Pure" popolnoma posrečilo združiti svoje tradicionalne neo prog finese z udarno hrustljavimi metalskimi vižami, ki njihov zvok po novem delajo privlačen za lepo število novih fanov. Nalezljivi melodični refreni so odlično vtkani med legijo med seboj povsem različnih inštrumentalnih motivov in nepričakovanih prehodov, katere odlikuje preplet visoke simfonike, udarnega rifinga in space rockovskih solaž obeh glavnih nosilcev njihovega zvoka. Ne manjka pa tudi neobičajno uporniško besedilo ter skorajda srhljivi barbarski vzkliki. Epski venček "Comatose" je konceptualna trilogija, ki je razdeljena na med seboj ločene skladbe, čeprav bi lahko izšla tudi kot združeni, daljši ep, a se je skupina odločila, da tokrat na albumu ne bo več kot 15-minutnih del (poteza, ki jo popolnoma odobravam).

Prvi del, "View From The Seashore", z mirnimi motivi na električnem klavirju v uvodu potegne na tiste tradicionalne simfo prog rockovske Pendragon, kakršne smo običajno vajeni. Nakar to brezkompromisno prekine Nickov surovi metalski rifing in udrihanje Highamove dvojne bas stopalke, ki je v vsej svoji thrash metalski podobi nekaj popolnoma novega, a presenetljivo nadvse posrečeno presenečenje. To presenečenje ne traja dolgo in v nadaljevanju sledijo veličastne simfonične in space rockovske atmosferične ekspade, ki pa v navezi z ognjevitimi bobnarskimi prehodi še nikoli niso zvenele tako naoljeno. Orkestralni vzorci naznanijo drugi del, "Space Cadet". Gre za še eno izjemno dinamično stvaritev, ki nadaljuje z uspešnim uveljavljanjem nove, moderne podobe Pendragon. Zaključni del, "High And Dry", ki je s svojimi visoko atmosferičnimi Floydovskimi ambientalnimi paletami spet nekoliko bližje tradicionalnim Pendragon, bo pustil brez besed vse tiste, ki si niso upali pomisliti, da bi Nick kdaj v besedilu uporabil besedo "fucking".

"The Freak Show", že prej omenjena poslastica pa je svojim nalezljivim AOR refrenom, zlahka nekaj najboljšega, kar so do zdaj ustvarili. Po razjarjenem metalskem uvodu s poltonskim kitarskim rifingom in gromoglasnim udrihanjem bobnov nastopi čudovita, visoko ambientalna sekcija z očarljivim slide pasažami in mavričnimi simfoničnimi teksturami na klaviaturah. Veličastni, v trenutku nalezljivi refren, kjer je Nickov vokal obogaten z dramatičnimi spremljevalnimi harmonijami, je eden najboljših v njihovi povesti. Zaključna "It's Only Me" pa je še en odličen in povsem posrečen eksperiment, ki preseneti z uvodno uporabo orglic, kakršno bi prej pričakoval v bluesu kot pa progresivi. Čeprav se sprva zdi, da bo šlo za edino balado na albumu pa temu ni tako, kajti po nežnem uvodu hitro zaide v povsem space rockovske ambientalne sfere. Vmes je moč slišati tudi uporabo ženskih operetnih vokalov prek programiranih vzorcev klaviatur, ki so bili tokrat uporabljeni precej boljše kot na "Believe". Ta kompozicija je eden izmed tistih veličastnih Pendragon epov, ki s svojo simfonično-ambientalno lepoto na čelu s pretresljivo emocionalnimi slide kitarskimi vložki zvenijo kot pravcata razodetja nekih novih magičnih obzorij, ki poslušalčev duh ponesejo proti višjim sferam. Nick in Clive še naprej dokazujeta, da odlično obvladata temeljno odliko kvalitetnega progresivnega rocka.

"Pure" je eno izmed najlepših presenečenj v progresivnem rocku, ki so se zgodile v letu 2008, čeprav so nekateri skupino, še posebno po prejšnjem, spodletelem eksperimentu, že popolnoma odpisali kot iztrošeno in brez kompasa. Tako svežega, dinamične in eklektičnega izdelka se od Pendragon resnično ni pričakovalo zato bodo poleg zvestih privržencev tokrat navdušeni tudi tisti, ki so slučajno v teh letih izgubili interes nad njihovo glasbo. Trenutek, da ob 30. obletnici njihovega obstoja obnovijo svojo simpatijo do skupine, ne bi mogel biti pravšnji. Nick in tovarišija se s "Pure" dokončno uveljavljajo kot moderna skupina, neobremenjena s svojo neo prog preteklostjo. Po "Pure" jih naposled nobeden nasprotnik ne bo mogel več razglašati za drugorazredno kopijo Marillion ali Pink Floyd ter se pridušati nad recikliranjem posameznih aranžmajev, češ da so jih direktno prekopirali od prog klasikov. Edini problem "Pure" je zgolj ta, da v svoji razgibanosti in nalezljivosti od začetka do konca mine kot bi pihnil.