Kot je znano, sta leta 2001 letela na glavo iz ekipe hamburških veteranov power metala Helloween kitarist Roland Grapow in bobnar Uli Kusch. Prav zavoljo snovanja skupnega projekta, za katerega se je kasneje izkazalo, da so iz njega nastali Masterplan. Istoimenski prvenec, ki je izšel v času, ko so Helloween pričeli v avtorskem oziru slabeti, je bil le dokaz, da so z odhodom Grapowa izgubili velik del možganov in ne nazadnje tudi odrske karizme. Roland je namreč izvrsten kitarist. Edinstven in v pristopanju do igranja kitare zelo poseben. Popoln samouk.
Leta so tekla, Helloween so se obdržali na sceni zavoljo stare slave, pa čeprav njihovi post milenijski studijski dosežki kakovostno zelo nihajo med seboj, medtem ko Masterplan, navkljub zelo solidnim izdelkom, nikakor ne uspeva osvojiti širših množic. Zanimivo je to, da so Helloween pred časom potrdili združitveno »Pumpkins« turnejo, na kateri bodo (s Kiskejem in Hansenom v postavi septeta) znova lepo zaslužili. Po drugi strani dobivamo v času pred omenjeno turnejo pričujočo kompilacijsko izdajo zasedbe Masterplan silno podobnega naslova, ob kateri bi človek pomislil, da dela Roland z njo pravzaprav veliko promocijsko uslugo Helloween.
Grapow je namreč prišel na idejo, da ponovno posname sveženj skladb, ki jih je ustvaril v obdobju, ko je bil član zasedbe Helloween. Gre torej za material albumov "Pink Bupples Go Ape" (1991), "Chameleon" (1993), "Master Of The Rings" (1994), "The Time Of The Oath" in "The Dark Ride" (2000), katerega 100% avtor je Grapow. Zanimivo je to, da za album »Better Than Raw« (1998) album skupina Helloween ni uporabila niti ene Grapowe takratne avtorske ideje, zato boste skladbe s tega albuma na »PumpKings« zaman iskali.
To niti ni pomembno. Sveženj izbranih skladb dokazuje enkrat več, kako velja Roland Grapow (idejno in aranžersko-komponistično) za bogato profiliranega glasbenika. Ne glede na to, katero izmed izbranih skladb te kompilacije vzamemo pod drobnogled. Prestale so preizkus časa in poslušanje ponovno posnetih in zaigranih trenutkov Rolandove ustvarjalne ere pri Helloween, to zgolj potrjuje.
Kar prinaša neljubo spoznanje ob tej izdaji je dejstvo, da pač kopija ni boljša od originala ter da je ta poteza prej vsiljena, kot srčna ter iskrena. Ne da material, ki ga dostavlja »PumKings« ne bi bil silno dobro sproduciran in izvrstno izveden v studiu, pač pa preprosto niti pol toliko ne vžiga med poslušanjem, ko ga primerjamo s studijskimi izvirniki na Heloween albumih. Dovolj je dodati eno samo dejstvo. Altzijev vokal, ki ga okarakterizira raskavo petje, je mnogo manj primeren za reinterpretacijo Helloween opusa, kot to velja za Andija Derisa, sicer Grapowega Helloween sodobnika. In to spoznanje lahko posledično posplošimo kar na celotni Hellween opus. Res, da je Roland posodobil nekatere strukture, da so njegove solaže svojevrstna draž izdelka, pa po drugi strani nekatere skladbe preprosto ne stečejo, kot bi človek pričakoval. Žal med njimi tudi izvrstne Mr. Ego, Time Of the Oath, The Dark Ride in/ali Escalation 666. Tudi tri točke izvrstnega »Master of the Rings« albuma dokazujejo, da potrebuje izvedba teh točk, ki so Helloween leta 1994 močno zbližala tudi z žanrsko enigmo hard rocka (temu je botrovala zlasti takratna priključitev Derisa v skupino iz vrst hard rockerjev Pink Cream 69), mnogo več senzibilnosti, česar pa naa trenutke znatno pregrob vokal Ricka Altzija, žal ne more dostaviti.
Tako je jasno, da Masterplan tega izdelka res niso potrebovali. Novih fanov jim ne bo prinesel, na prihajajočih koncertnih pa nemara zgolj ducat poslušalcev več, kot običajno. Bolje bi bilo, da se možje čimprej osredotočijo na komponiranje novega materiala in izdajo novega studijskega albuma, ki ga čakamo od leta 2011 dalje. V tem oziru so namreč mnogo bolj prepričljivi. Še posebej, ko primerjaš Masterplan kompozicije, z novodobno avtorsko obubožanostjo ter idejno osirotelostjo Helloween.
Masterplan - The Chance (uradni lirični video):
na vrh