Tretji album ameriške pop metal zasedbe Winger Pull je nastajal pod pritiskom solidnega komercialnega uspeha prvenca in še bolj plošče In The Heart Of The Young. Pred snemanjem plošče Pull je Wingerje zapustil klaviaturist in ritem kitarist Paul Taylor, ki naj bi takrat sodeloval v na novo oživljeni skupini Journey. Na plošči Pull so bolj kot prej fantje izrabili možnosti akustične kitare ter jo domiselno vključili v nove skladbe. Pull je za spoznanje bolj zrel izdelek kot sta prva dva, saj glasba zveni bolj dovršeno, res pa je tudi to, da so fantje na snemanje pripeljali drugega producenta. Mike Shipley je delal z zvezdami, kot so Def Leppard, Joni Mitchell, The Cars, Tom Petty ali AC/DC. Shipley je uspešno zamenjal prejšnjega sodelavca skupine Winger Beauja Hilla. Z njegovim dotikom so dosegli, da se jim je glasbeni spekter bistveno razširil, kljub temu, da je skupino zapustil klaviaturist Paul Taylor. Njegove dolžnosti je na plošči Pull prevzel vodja skupine Kip Winger. Vse skladbe sta napisala Winger in Reb Beach, sama sta tudi povedala, da jima je s prejšnjima dvema ploščama uspelo narediti čisto samosvoj zvok skupine, ki ga lahko v hipu prepozna vsak poslušalec. Winger je omenil, da skuša Pull združevati nedolžen navdih sedemdesetih let in intenzivnost devetdesetih. Reb Beach je ob izidu plošče dodal, da so za turnejo v skupino vključili še dodatnega kitarista. To je bil multiinstrumentalist John Roth, edini, ki je na avdiciji znal dobro odigrati njihov hit Seventeen. Roth jih spremlja tudi na povratku v novem tisočletju.
Plošča Pull je solidna potrditev usmeritve skupine Winger v zahtevnejše glasbene prostore. Pull je hkrati surova, pa tudi melodična stvaritev, ki bo zagotovo našla prostor v diskotekah starih in novih privržencev zasedbe Winger. Osebno me najbolj prepričajo No Man's Land, prvi single Down Incognito, Junkyard Dog ter baladi Spell I'm Under in The Lucky One.
na vrh